Nekaj kratkih razlag je na voljo tukaj.

Prav na hitro pa tole: vzporednice med vizualno umetnostjo in glasbo morajo biti konceptualne in morfološke, da bi vse skupaj imelo smisel. Velja opozoriti na časovni zamik: glasbeniki sledijo slikarjem z dvajsetletnim zamikom. Vsaj do zdaj je bilo tako, zamik je seveda lahko tudi precej krajši ali daljši.

V Stari elektrarni smo poslušali Zamrznitve in eden od treh sestavnih delov dela je glasba skladateljice Lare Vrhunc. Tule je sicer na voljo daljši pogovor z njo.

Že muzikolog Primož Trdan je v zapisu ob izdaji njene novejše glasbe na CD-ju z naslovom Na robu tišine ob njeni glasbi omenjal lachenmannovske šume in spektralne barve. Taka oznaka je smiselna za njeno glasbo iz obdobja zadnjih petnajstih ali dvajsetih let. Na splošno gre pri njeni glasbi za kombinacijo nemškega formalizma in francoskega odnosa do zvoka, kot so ga razvili predstavniki francoske šole spektralne glasbe, na primer skladatelj Gerard Grisey.

Kolikor mi je znano, je ta sinteza nekaj precej izvirnega: v jedru gre torej za seštevek forme in zvena. Pri njeni glasbi zaznamo bloke, vertikalne strukture, ki se členijo tudi po plasteh, se pravi horizontalno. Njena glasba ni narativna, ima pa narativne elemente. Šumi ali strukturno manj definirani deli drsijo proti kosom ali koščkom glasbe, ki jih pozoren poslušalec zazna kot nekakšne figure, semantično bolj izpostavljene dele glasbenega toka.

Slikar Herman Gvardjančič je približno 24 let starejši od Lare Vrhunc. Kar nekaj slikarjev se sicer ukvarja s sintetiziranjem forme in barve, na primer Bojan Bensa ali Franc Novinc, Gvardjančič pa stopi še korak dlje, saj barvo pretvarja v svetlobo. Glavnino njegovega dela torej zajema precej izvirna sinteza forme in svetlobe. V njegovem delu zaznamo akromatske kose, bloke, amorfne sivine ali črnine, ki služijo kot okvir preko ali onkraj katerega prodira svetloba. Gre za barvno žarenje tistega tipa, ki smo ga zaznali na delih ameriškega slikarja Marka Rothka.

Njegovo slikarstvo ni ilustrativno, čeprav vsebuje tudi naturalistične elemente, povzete iz okolice: zaznamo oblike dreves, hiš in podobnega. Srečevanja med žarenji in objekti na njegovih slikah učinkujejo kot semantični ključi, gre za figure, ki pritegnejo gledalca.

Če hočete 'slišati' Hermana Gvardjančiča, poslušajte glasbo Lare Vrhunc.
Če hočete 'videti' Laro Vrhunc, si oglejte slike Hermana Gvardjančiča.

Herman Gvardjančič zdaj dobi Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Gre za enega maloštevilnih slovenskih vrhunskih slikarjev – oznaka gre tistim, ki obvladajo medij (teh je malo) pa še nekaj izvirnega jim je uspelo razviti (teh je še manj). Zunaj Slovenije je Gvardjančič skoraj neznan. Kar je seveda sramota, ki jo lahko pripišemo preštevilnim slovenskim institucijam in posameznikom znotraj njih, ki pač ne opravljajo svojega dela.