Ne, to ni predsedniška debata v slogu debate Kennedy - Nixon, to je resničnostni televizijski šov v ameriški predsedniški kampanji 2016. Televizijske debate so pomembno orodje v političnih kampanjah z močnim pomenom za politične igralce, ki imajo na voljo številne strategije z raznolikimi učinki.

Rojstvo velikih modernih političnih debat se je začelo z vzponom televizije, ki še danes velja za najpomembnejši kanal diseminacije političnih sporočil. Pot pa sta nedvomno utrla John F. Kennedy in Richard M. Nixon v volilni kampanji leta 1960, ko sta se pomerila v prvi televizijski predsedniški debati v ameriški zgodovini. S tem sta naredila korak v novo obdobje, kjer je uporaba medijev za grajenje imidža najpomembnejša sestavina modernih volilnih kampanj. To kljub tehnološkemu razvoju (splet) in pojavu družbenih omrežij ter drugih komunikacijskih kanalov drži še danes.

Aktualna predsedniška debata med Clintonovo in Trumpom ima vse elementarne sestavine tistega romantičnega časa volilnih kampanj na začetku šestdesetih. Po nekaj desetletjih lahko empirično ugotovimo, da gre v volilnih kampanjah za novo kompleksno razumevanje pomena, učinkov in predvsem različnih strategij političnih igralcev. Razumevanje naštetega velja za specializirano znanje političnih menedžerjev, ki še posebej v ZDA, s procesom amerikanizacije volilnih kampanj pa tudi v Evropi, dobili velik pomen v sooblikovanju politične realnosti.

Politični igralci imajo na voljo raznolika orodja za diseminacijo političnih sporočil do volivcev. Boj za imidž, agendo in ciljne skupine volivcev je najbolj prozorno viden pri predsedniških debatah, ki veljajo za najpomembnejše orodje v kampanji, kar je bilo jasno vidno v prvi predsedniški debati 2016 oziroma resničnostnem televizijskem šovu.

Debate so pomembne za kandidate, saj jih volivci spoznajo v manj konstruiranem in kontroliranem komunikacijskem prostoru. V okviru debate se zmanjšujeta tudi pomen in možnost manevrskega prostora za manipulacijo (ameriških plačanih) medijev, ki favorizirajo enega ali drugega kandidata. Ključno pa je razumevanje širokega dosega, ne zgolj po trenutni gledanosti, temveč tudi po poznejši diseminaciji po različnih komunikacijskih kanalih. Z drugimi besedami soočenja "odmevajo" tudi po uradnem zaključku televizijskega prenosa.

Izjemnega pomena za same debate je razumevanje strategij, ki jih ubirajo kandidati za relativno zmago v posamezni debati s ciljem vplivanja na končni izid volitev. Ob tem je zelo pomembno izpostaviti pripravo kandidatovih strategij v povezavi s predvidevanjem strategije nasprotnika, kar je bilo v mojih prejšnjih kolumnah ilustrirano s partijo šaha kot igro različnih dominantnih in alternativnih strategij. Skratka, strategija kot temeljna dimenzija v različnih segmentih volilne kampanje.

V okviru predsedniške debate lahko strategije razdelimo na tri dele. Strategije pred pričakovano debato, strategije samega nastopa med debato in zelo pomembne, če ne celo enako pomembne kot strategije same debata, strategije po debati. Predsedniška debata se namreč ne odvija v vakuumu, temveč izhaja iz napornega predhodnega dela volilne kampanje in še pomembneje, širšega konteksta političnega okolja, v katerem kampanja deluje.

Preddebatne strategije, ki jih kandidati v sodelovanju s kampanjsko mašinerijo političnih menedžerjev uporabljajo, so vezane predvsem na pričakovanja javnosti, kar pomeni, da je mogoča manipulacija z zniževanjem ali zviševanjem pričakovanj javnosti na eni strani in na drugi strani dejanskim kazalnikom med debato, ki pa je, kot bomo pozneje videli, spet izpostavljen manipulaciji. Diskrepanca med obema pa vpliva na zadovoljstvo ali razočaranje volivcev. Zadnje je uspelo Clintonovi s preddebatnim poudarjanjem, da bo na debati zastopala vse, ki jih je nasilnež Trump prizadel. Poleg tega pa je zelo pomembna sama priprava na debato in na različne potencialne spine ter seveda že klasično dolgočasna vnaprej pripravljena govorna izhodišča.

Strategije kandidatov za nastop v debati so vezane predvsem na prepletanje imidža kandidata, ki temelji na slogu vodenja, personalizaciji in identifikaciji ter na različnih vsebinah, ki sta jih oba kandidata, poleg voditeljevih vprašanj, lahko premišljeno vpeljevala v debato. Izjemnega pomena je tudi povezovanje različnih vsebin v vnaprej določen širši okvir. To je bilo izjemno dobro vidno pri konsistentnem Trumpovem komuniciranju v smislu, da bo "naredil Ameriko spet veliko", ne glede na to, ali je govoril o delovnih mestih, davkih ali nacionalni varnosti.

Med debate smo lahko zelo prozorno spremljali prepletanje strategij napadanja, obrambe in promoviranja, v okviru katerih je bila spet močno izpostavljena strategija napadanja. Trump je napadal z izbrisanimi elektronskimi sporočili in njenim etabliranim položajem ter posledično krivdo za stanje v ZDA, kar je Clintonova relativno uspešno ubranila. Po drugi strani pa Clintonova ni stopila iz lastne kože, o kateri pričajo neskončni negativni oglasi. Trumpu ni prizanesla s skrivanjem davkov, zgodovino rasne nestrpnosti in negativnim odnosom do žensk. Trumpov odziv pa je bil preveč organski in napadalen, namesto da bi omenjeno na kratko ubranil in se držal osnovnega političnega sporočila.

Uvod v debato je bil izenačen in delno konstruktiven, kar je hitro prekinila Clintonova z napadom na Trumpov začetek podjetništva. To se je še stopnjevalo v drugem delu debate z izmenjavanjem udarcev, ko je bilo na trenutke videti, kot da Clintonova udarja po Trumpu z njegovim kladivom - z lahkotnimi nasmehi in neusmiljenim udrihanjem ter dodatnim interpretiranjem njegovih izjav. Piko na i je dodala z večkratnim posmehljivim izpostavljanjem Trumpovih laži, češ da jih napačno razume kot dejstva popačene realnosti, podkrepila pa jih je s promocijo lastne spletne strani kot orodja za pravo preverjanje dejstev oziroma Trumpovih laži.

Kot že rečeno, so zelo, če ne celo najpomembnejše podebatne strategije, saj se debata ne zaključi z zadnjo izrečeno besedo. Takrat se namreč začne tretji del, ki pomeni poznejše vplivanje na percepcijo javnosti o zmagovalcih in poražencih predsedniške debate. Kar se morda na trenutek sliši paradoksalno, je osnova političnega komuniciranja - boj različnih percepcij in s tem paralelnih realnosti. V ta namen kampanjska mašinerija posega po različnih strategijah (npr. herestetika oziroma politična manipulacija).

Po debati bo sledila diseminacija različnih brezplačnih videov in plačanih reklam za podkrepitev pomembnih tem in vsebin debate prek vseh mogočih kanalov političnega komuniciranja. Seveda pa so uporabljene tudi druge strategije, kot sta projiciranje pozitivnega pogleda občinstva in informiranje internih volilnih baz z lastno, seveda zmagovalno percepcijo o predsedniški debati. Kot osebno zanimivost naj izpostavim, da sem v zadnjih nekaj urah po debati prejel različna elektronska sporočila obeh volilnih štabov kandidatov o zmagi v prvi predsedniški debati. Paradoksalno? Sploh ne.

Vse omenjene strategije so vzpostavljene na podlagi empiričnih podatkov, ki pričajo o učinkih političnih debat, ki jih je sicer težko meriti. Gre namreč za probleme raznolikosti debat, težkega izoliranja debat od drugih komunikacijskih učinkov kampanje, odvijanje v raznolikih pogojih in še bi lahko naštevali. Vseeno pa lahko potegnemo nekatere skupne zaključke o učinkih političnih debat.

Predsedniške debate učinkujejo predvsem na polariziranje mnenja volivcev in so pomembne, saj privlačijo velike množice zaradi konfliktne in dramatične narave. Kljub temu pa v zelo majhni meri obračajo volivce, kar je nekakšen še vedno nerazbit mit. Dejstvo pa je, da so lahko v izenačenih kampanjah tovrstni volivci odločilni. Učinek debat je tudi modificiranje imidža kandidatov, kar Clintonovi zelo dobro uspeva od demokratske konvencije naprej, uspelo pa ji je tudi danes. Naredila je korak naprej, Trump pa je ostal "stari dobri" Trump.

Pomemben učinek debat za ameriško demokracijo je izboljšanje znanja o javnopolitičnih problematikah, samih kandidatih, retoričnih in drugih sposobnostih in še bi lahko naštevali. Poleg tega pa se s predsedniškimi debatami in izpostavitvijo javnosti gradi zaupanje v najbolj elementaren politični proces, proces volitev in s tem posledično tudi legitimnost in zaupanje v vladne institucije ter politične vodje.

Dejanske učinke prve predsedniške debate bomo lahko spremljali prek različnih javnomnenjskih raziskav, ki bodo sledile v naslednjih dneh. Empirični podatki o preteklih soočenjih govorijo v prid tistega, ki vodi, saj volivci med predsedniškimi debatami okrepijo svoje položaje o kandidatih in nekako zamrznejo svoja prepričanja. Kljub temu pa je jasno. Boj še ni končan, čeprav je Clintonova (po napovedih številnih analitikov) še korak bližje zmagi. Namreč, volilne kampanje so spremenljiv in kompleksen pojav, v okviru katerega lahko en sam dogodek spremeni potek celotnega dogajanja in s tem končen izid volitev.