Kaj torej vemo? Bila je črna gradnja, in ker pri nas cveti pravna država, jo je bilo potrebno in pravično porušiti. Rušitve, deložacije in podobno so že od nekdaj velike medijske atrakcije, ki vzbudijo bes med prizadetimi. Tokrat pa je šla zadeva še dlje, ker je celo brez medijske manipulacije mogoče ugotoviti, kako pravna država ruši črne gradnje sleherniku, elitam pa pusti njihove nelegalne objekte nedotaknjene. In na tem besu se običajni novinarski zapisi končajo, zato je treba pogledati dlje.

V družbenopolitičnem trenutku, ki ga živi naša družba, je vsako tako dejanje izjemno tvegano. Mariborski primer izpred leta nas uči, kako je iskrica, podobna rušitvi črne gradnje, dovolj, da gori vse mesto. Kljub skrajni občutljivosti in eksplozivnosti družbene materije je upati si drezati v osje gnezdo nakopičenega nezadovoljstva ali nori pogum ali popolna ignoranca.

Parafrazirano; uveljavljanje pravne države lahko mimogrede uniči državo kot tako!

Tako bi ostala pravna država brez okvira, znotraj katerega bi se lahko sploh uveljavljala. Zato je treba analizirati vzroke, ki so Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, v okviru katerega deluje Gradbena inšpekcija, vodili k rušenju bohinjske barake.

Najprej razmišljajočemu pade na misel neumnost … Morebiti minister in njegova ekipa enostavno ne premoreta dovolj intelektualnega potenciala, da bi znala predvideti vzročno-posledična razmerja, nastala po rušenju.

O zaščitenih elitah v slovenski družbi se lomijo ne le kopja sociologov in raziskovalcev, temveč sta javnost in civilna družba ves čas na preži, kdaj bo izbruhnila nova manifestacija družbene neenakosti. In rušenje strehe nad glavo revežu ter istočasna legalizacija objekta vplivnežu sta šolski primer manifestirane neenakosti. Politično je to strel v koleno, moralno absurd in strokovno farsa. In če kot minister, ali kot sekretar na ministrstvu, ali kot ministrov svetovalec, ali kot strokovni sodelavec, ali samo kot državni uradnik tega ne zmoreš predvideti, si pač neumen.

Druga možnost za odobritev bohinjskega rušenja je neinformiranost oziroma odtujenost političnih elit od »dogajanja na terenu«!. Hočemo povedati, da so PR službe, ta informacijska avtocesta naše sodobnosti, usmerjene le v eno smer. Celi štabi spin doctorjev, ki za svoje rabote najemajo še zunanje agencije, so dresirani samo za to, kar hoče oblast sporočiti ljudstvu. Nasproten proces ni predviden. Klasični PR-ovec vali informacije z vrha piramide navzdol, na kraj pameti pa mu ne pade, da bi svoje nadrejene zalagal z informacijami v nasprotni smeri. Za to so si izmislili institut »clipingov«, ki pa oblasti sporočajo po večini to, kar že tako ali tako ve. Do razpoloženja, atmosfere, trendov in govoric, do vseh občutljivih detajlov, ki sestavljajo družbeno klimo, pa nosilci odločitev enostavno ne morejo. Zid PR-ja, prisklednikov in trepljavcev ramen je enostavno previsok in povsem mogoče je, da odločitev o rušenju ni bila problematizirana, ker izvršna oblast na podlagi njej dosegljivih informacij meni, da ljudje z navdušenjem sprejemajo uveljavljanje pravne države.

Tretja možnost odobritve rušenja pa je zavestna akcija … se pravi, da je nekdo iz ubogega Bohinjca naredil brezdomca namenoma! Namen takih vzgojnih odprav pa je vedno en in isti; pokazati surovo moč in disciplinirati morebitne upornike. Če bi bajto podrli ali Časarju, ali Jakliču, ali Turku, bi to sprožilo navdušenje brez revolucionarnega naboja … rušenje bi v deželo namesto strahovlade prineslo praznično razpoloženje, ki pa nikomur ne koristi! Če pa bivališče sporno in predvsem odmevno podreš anonimusu, revolucionarnemu vrenju daš jasno vedeti, da je roka represivnega aparata dolga … Pravna država je namreč bivalni vikend podirala skrbno varovana s stotnijo policistov, enako kot je pravna država pred letom dni s kordoni uveljavljala javni red in mir na ulicah slovenskih mest.

In ko so tako državni rušilci s pravičniško akcijo »Triglavski narodni park« ubranili pred nedovoljenimi gradbenimi posegi vanj, so resda ohranili »park«, ogrozili pa »narodni«.

Zapisi iz močvirja na Valu 202