Nekateri cenjeni analitiki so namreč mnenja, da je ukvarjanje javnosti s krili namesto z recimo lopovsko dokapitalizacijo Ljubljanske banke lep kazalec nekonsistentnosti in naivnosti slovenskega ljudstva.

A mogoče le ni tako preprosto. Mogoče ima moda, še posebno pa ženska krila, v mednarodni politiki pomembno vlogo.

Začnimo z neprimernim posploševanjem in poenostavljanjem. Dvajset let o modi v politiki nismo govorili, če odštejemo kakšno strupeno opazko na oblačilni slog katerega izmed poslancev ali na videz katere izmed poslank. A oblačilna kultura v najvišjih političnih vrhovih države je bila tabu in slovenska politična elita v črnih oblekah je pingvinsko sejala našo resnico po planetu. Drugače povedano: dvajset let je bilo pomembno vse razen mode. Pa so rezultati take usmeritve opazni in morda je zadnji čas, da damo priložnost tudi kulturi oblačenja.

Olajševalna okoliščina tega poloma je, da smo do današnjega dne imeli na oblasti samo moške. Kot pravi legenda, smo imeli za premierje celo zelo elegantne moške, a ti razen šarmiranja tedanje hrvaške premierke in šopka rumenih vrtnic, namenjenih zdajšnji nemški premierki, niso dosegli bog ve kaj. Povedati hočemo, da eleganten politik v svetu moške politike, v okviru heteroseksualne paradigme seveda, državi ne nuca kaj dosti. Tudi zato, ker je moška moda dolgočasna. Za resen modni presežek potrebuješ žensko modo, ki jo ustvarjajo moški.

Kdor ima vsaj malo vpogleda v politiko, tisto v domači občini ali pa tisto v vrhovih Bruslja, mu je jasno: eno je politika tiskovnih konferenc in intervjujev, namenjena državljanom in antičnemu idealu, drugo pa resnična politika. Medtem ko se prva dogaja pod reflektorji, se druga na večerjah, sprejemih in v sproščenem ozračju blaginje evropske elite. Izjemno poučen je recimo ogled zasedanja Evropskega parlamenta; spoštovani parlamentarci paradirajo gor in dol, ali po Strasbourgu ali pač po Bruslju, za njimi pa kolone mičnih in mladih asistentk v kratkih krilih. Ali pa asistentov, odvisno od poslanca.

In ta gromozanski uvod je bil potreben samo za to, da razložimo, da so politiki še vedno moški, oziroma da so politiki moški, vzeti iz ženskih revij - šibki, slinasti, sofisticirani in pripravljeni na manipulacije, v katerih se je v dolgih tisočletjih evolucije izuril ženski um.

In v tako krdelo evropske moške politike smo spustili našo premierko. Ker seveda ne bomo prekršili mej dobrega okusa in je seksistično ocenjevali kot žensko, recimo le to: medtem ko Angeli Merkel ne ostane drugega, kot da se obleče v avtomobilsko industrijo, si lahko naša premierka obleče krilo z živalskim vzorcem. To je sicer le simbolni uspeh, a je podobno, kot če bi Katančevi fantje nažgali "elf". Drugače povedano: igra med ženskami in moškimi, v katerih ženske uporabljajo svoje argumente, moški pa svojo moč, se igra povsod na planetu in v vsej zgodovini, tako da že teoretično ni nobenega razloga, da se ne bi igrala tudi v visoki politiki. Da je bila torej naša premierka v Rimu s krilom z živalskim vzorcem videti dobra, je nekajkrat pomembnejše od tega, da je bilo to neprimerno. Kajti neprimerno so ji nalepile zavistne urednice ženskih revij, da je dobra, pa si je mislila falanga italijanskih politikov. In ker je svet ciničen, o usodi planeta ne odločajo ženske revije s svojimi orgazmi in celulitom, temveč moški, ki se prekladajo po različnih vladnih palačah.

Skrajšajmo. Po dveh desetletjih neuspešnega, celo pogubnega festivala moškega spolnega hormona smo se v tej državi koalicijsko zmenili, da je čas za ženski princip. Za pogled na svet in bivanje, ki se dramatično razlikuje od plenilskega gona moške živali. Ali bo uspešen, je sicer težko napovedati, zagotovo pa ženski princip ne more biti tako katastrofalno neuspešen, kot je bil moški. In v svetu moških, ki si brijejo lobanje, da bi skrili napredujočo plešo, je krilo s potiskom divje mačke vsaj dober obet, če že ne kaj drugega.
Kolumna je dosegljiva tudi na spletni strani Vala 202