Gre pa tako - dolgi desetletji je bil slovenski kozmos usmerjen k čim pogostejšemu in čim pozitivnejšemu pojavljanju v tujih medijih. Šteli smo časopisne članke, celo posamezne vrstice, in po božje slavili promotorje naše države.

Obsedenost s pojavljanjem v tujih medijih je šla marsikdaj čez meje groteske in niti intenzivno nastavljanje ogledala, kot je bila potegavščina s svetovnim računalniškim prvakom, nas ni ustavilo. Verjeli smo v višjo resnico o svojem obstoju, ki bo - končno prepoznana tudi v svetovnem tisku - razkrila vso izjemnost slovenskega rodu.

Za posvečeni namen je bilo dobro in dovoljeno prav vse: zmage športnikov seveda, redki diplomatski dosežki, južnoameriška dela in dnevi državnih umetnikov ter seveda kilava promocija institucionaliziranega PR-ja.

Dokler se ni pred nekaj dnevi stvar dramatično obrnila … Slovenija je dobila medijski zlati odmerek, vendar v nasprotni smeri! Naših pet minut svetovne pozornosti ni prišlo zaradi izjemnosti na katerem koli področju človekovega delovanja ali celo zaradi kakšnega nacionalnega presežka, temveč predvsem zaradi žalostnega dejstva, da smo naslednja država v vrsti za mednarodno pomoč.

Slovenskim športnikom, umetnikom in diplomatom v dvajsetih letih ni uspelo pritegniti niti približno toliko pozornosti, kot so je slovenski bankirji dosegli v enem samem tednu.

Po dveh desetletjih smo tako končno dobili primerno minutažo svetovnih medijev, a smo takoj ugotovili, da je ne potrebujemo. Da je celo škodljiva. Več nas bo v medijih, manj nam bodo svetovni vlagatelji zaupali! Slovenija je tako podobna svetovnim zvezdnikom, ki se vso mladost trudijo doseči slavo, ko pa jim uspe, prebijejo preostanek življenja tako, da ji poskušajo ubežati.

Vendar opisana dejstva niso nič novega, pa tudi revolucionarnega ne, dokler v enačbo ne vključimo kranjske klobase.

Te dni sledimo veliki ofenzivi, celo bitki, slovenske kmetijske in zunanje politike za zaščito nekaterih znamenitih izdelkov naše dežele in ljudi. Govorimo predvsem o teranu in kranjski klobasi, a se zaradi sočnosti zgodbe zadržimo le pri drugi. Ta legendarni mesni izdelek nam hočejo prevzeti in tržiti recimo Hrvati, pa tudi Avstrijci; če so nam že vzeli lipicance, se bo pri kranjski klobasi fronta dokončno ustalila.

"Do špile in niti koraka dlje!" je bojni klic odločnega kmetijskega ministra in prav je tako. Domoljubje zahteva še Etino gorčico in na dvorišču izkopani hren, a o receptih kdaj drugič. Danes le o zadregi, ki jo lahko povzroči medijsko napadena Slovenija ob hkratnih naporih za zaščito blagovnih znamk.

Zaradi lažjega razumevanja bomo ilustrativni, kolikor je le mogoče. Torej: če se v svetovnem mediju, recimo avstrijskem dnevniku z milijonsko naklado, pojavi Tina Maze, je članek o kranjski klobasi na kulinarični strani časopisa smiseln. Isti članek pa je videti bedast, če časnik na prvi strani prinaša ugibanje o slovenski prošnji za mednarodno pomoč.

Kakšno sporočilo dajemo s tem tujini? Ali lahko kdo zaupa, da bo narod, ki ne zmore upravljati in nadzorovati svojih lastnih bank, znal nadzorovati in upravljati klobaso?

Znano je namreč, da se v dobri klobasi skriva veliko več znanja kot v dobri banki … Kaj šele v slabi banki, saj je ni slabe klobase, ki bi bila lahko za družbo in posameznika tako škodljiva kot slaba banka.

Mednarodno, pa tudi domačo javnost moramo navaditi, da je tisto najboljše slovensko doma v Sloveniji, ne pa na straneh časopisov ali v dvominutnih prispevkih na televiziji. Kot "roža enako dišala bi z imenom drugim”, tako je vseeno, kako se imenuje znamenita klobasa in kdo jo izdeluje, vse dokler bomo do nje pošteni. Kajti klobasa, v nasprotju z državo, bankirji in dacarji, poštenje vrača s poštenjem.

Kranjska klobasa je eden največjih dosežkov našega rodu. In promovirati jo v obdobju, ko se je Slovenija znašla na mednarodnih naslovnicah v izrazito negativni konotaciji, je nespametno. Zato se premierkine besede o tem, da potrebujemo še nekaj miru in časa, morda niso nanašale na javne finance, temveč na klobaso.

Odkar tod okoli pripravljamo, kuhamo in jemo kranjsko klobaso, se je namreč zamenjalo že veliko vlad, kriz in valut. Klobasa pa je od nekdaj in bo za vedno; pa jo pošljimo v svet šele takrat, ko se nam bo zdelo, da si jo ta zasluži.