In sta cenjena komentatorja ugotovila, da politiki za svoje napačne odločitve v glavnem ne morejo biti kazensko odgovorni, lahko pa so politično, kar pa je tako ali tako brez zveze.

A v naši skromni oddaji si dovolimo tezo razviti še korak dlje …
Jasno, da bomo temo do skrajnosti poenostavili; celo do takšne skrajnosti, da bodo šli šolanim družboslovcem lasje pokonci! Žal pa dejstvo, da lahko v medijih poenostavljamo zapletene družbene probleme, pove več o razkroju družbe kot o svobodi medijev.

Pravo vprašanje se ne glasi, ali so politiki lahko kazensko odgovorni za napačne odločitve, temveč se pravo vprašanje glasi: "Ali so politiki lahko kazensko odgovorni za ne-odločitve?" Kajti problem slovenske politike - in to nam v trde betice poskuša vbiti tudi tujina - niso napačne politične odločitve, temveč odsotnost kakršnih koli političnih odločitev!

Če pogledamo genezo slovenske politične prakse iz zadnjih dvajsetih let, zaznamo napredek, ko je politika sprejemala kakršne koli, mnogokrat celo slabe, pa vendarle odločitve; danes pa živimo prosti pad, ko politika ne sprejema nobenih odločitev več. Sprejeta pokojninska zakonodaja je bila le izjema, ki potrjuje morje nesprejetih pravil.

In zdaj bistveno vprašanje: "Ali so politiki lahko kazensko odgovorni, če ne sprejemajo političnih odločitev?" Najbrž ne, vendar je vprašanje bolj zapleteno od preproste ugotovitve, da politiki pač ne opravljajo svojega dela. Kajti delo politikov je sprejemanje političnih odločitev in s tem, ko ga ne opravljajo, se zgolj pridružujejo armadi lenih in nesposobnih, ki vegetira v tej državi.

Vendar lenoba in nesposobnost še nista osnova za kazenski pregon. Zato razmišljajmo naprej in vzemimo kot primer nedeljski sestanek, ko se slovenskemu političnemu vrhu ni uspelo dogovoriti o vpisu fiskalnega pravila v ustavo. Po sestanku bi se obravnavano vprašanje glasilo: "Ali so politiki kazensko odgovorni, ker se niso bili sposobni dogovoriti o vnosu fiskalnega pravila v ustavo?" In tako naprej in tako nazaj.

Zaradi neodločitve nas bo tujina imela za nezanesljive, padle bodo bonitetne ocene, dražje se bomo zadolževali in zaradi nesposobnosti politikov bomo vsi živeli slabše.

A politikov kljub temu zaradi neodločitve ne moremo kazensko preganjati. Ker pač predpostavljamo, da se niso bili sposobni dogovoriti, niti niso bili sposobni najti kompromisa. S tem, ko v debato pripeljemo "sposobnost" oziroma v tem primeru "nesposobnost", preidemo na zmožnost človeškega delovanja, ki je v primeru politikov omejena in zaradi tega neiztožljiva. Povedano onkraj psevdo-pravniške latovščine; politiki niso ravno najpametnejši med Slovenci in nesposobnost ali nezmožnost dogovora pač kaže na njihove intelektualne ali civilizacijske omejitve, ki jim jih razumni človek, kristjan pa še posebej, pač ne sme očitati.

Povsem drugače pa se sliši naslednja trditev, ki bi jo tudi lahko opisali kot dogajanje na neuspelem nedeljskem sestanku o vpisu fiskalnega pravila v ustavo. Namreč: "Ali so politiki kazensko odgovorni, če se niso hoteli sporazumeti o vpisu fiskalnega pravila v ustavo, kar pomeni, da nas bo tujina …" In tako naprej in tako nazaj.

Na tej točki pa se zadeva strahovito zaplete. Torej; če so bili politiki, zbrani na nedeljskem sestanku, dovolj delavni in vestni, da bi sprejeli politično odločitev o vpisu fiskalnega pravila in če so bili dovolj intelektualno in civilizacijsko sposobni, da bi našli kompromis, pa vsega tega niso hoteli, tudi ko je na tehtnici popolna destrukcija slovenske države … potem pa že lahko govorimo o kazenski odgovornosti.

A najprej si nadenimo tožilsko kuto in poskusimo dokazati, da v nedeljo zbrani politični vrh, se pravi predsedniki poslanskih skupin in predsedniki parlamentarnih strank, resnično ni hotel sprejeti odločitve o vpisu fiskalnega pravila v ustavo.

Kaj se skriva onkraj letnic 2015 in 2017, kaj se skriva onkraj levičarjev in desničarjev, onkraj partizanov in belogardistov, onkraj verujočih in ateistov? Zakaj se politična elita brezskrbno potaplja na navrtani ladji in se prepira, ali jo naj zamaši z zamaškom ali s prstom, medtem ko člani orkestra že skačejo v vodo?

Odgovor je preprost; slovenske politične elite nočejo sprejemati političnih odločitev, ker so nastale kot posledica političnih neodločitev! Recimo: stranka Pozitivna Slovenija ni nastala kot posledica odločitev, temveč je predvsem plod neodločitev. Povedano preprosto: Pozitivna Slovenija je nastala, ker se Milan Kučan ni odločil za ponoven vstop v aktivno politiko! Tako da od stranke, ki se je rodila kot posledica politične neodločitve, ne moremo pričakovati, da bo sprejemala politične odločitve. In takšen strahopeten kromosom neodločitev lahko najdemo v dednem zapisu prav vsake parlamentarne stranke, ki je ono nedeljo sedela za skupinsko mizo.

Pričujoči zapis je najbrž le utvara blodnega uma, lahko pa, kot so pravili njega dni: "Kaj pa, če je vse to res?" Kaj pa, če vodje poslanskih skupin in predsedniki strank resnično niso hoteli sprejeti odločitve glede vpisa fiskalnega pravila v ustavo in so s tem državo zavestno pahnili v še globlje brezno? Kazenska odgovornost, seveda, a katera kazen je primerna zločinu veleizdaje? Taista ustava, ki je ostala brez fiskalnega pravila, pravi, da kazen od enega do osmih let.