Potem ko nas je nekdanja vlada prepričevala, da živimo katastrofalno, nas zdajšnja prepričuje, da živimo odlično. Oziroma še drugače, potem ko je prejšnja vlada v tujino pošiljala signale, da smo pred bankrotom, zdajšnja vlada v tujino pošilja signale, da smo med najbolj javnofinančno uspešnimi državami v Evropski skupnosti. Človek se seveda vpraša: "Kaj je res in kaj ne?" in med spraševanjem pozabi pogledati skozi okno.

Ampak kljub temu, kot vemo iz sedmega razreda osnovne šole, postane matematika resnično težka šele takrat, ko se številkam pridružijo črke. Obratno sorazmerno postane ekonomija resnično razumljiva šele takrat, ko v ekonomskih analizah ni več nobene številke. Ekonomske analize, ki se berejo kot prosti spisi, lahko po novem razumemo vsi.

Gre pa tako: mednarodni špekulanti, ki kujejo bajne dobičke, krožijo kot morski psi okoli posameznih držav in s trači, polovičnimi informacijami, podkupljenimi mediji in PR-čarovnijami povzročijo dvig obresti na njihovo zadolževanje. Razliko med realnim in kriznim zadolževanjem pa pobašejo v svoj žep. Ker gre za države, gre tudi za bajne dobičke.

Te dni smo torej izvedeli, da nas z vsem orožjem napadajo mednarodni investitorji in špekulanti. Človek se sicer vpraša, kaj počne ob tem Slovenska vojska, saj jo imamo predvsem za to, da nas zaščiti pred "orkestriranimi" napadi iz tujine! Granata ali dve na Moody’s bi tamkajšnje veseljake umirila uspešneje, kot potovanja premierke v Bruselj.

Ampak takšne akcije še vedno ne odgovorijo na osnovno vprašanje, kako živimo. PR-agencije, ki so še pred nekaj meseci sejale pesimizem, zdaj žanjejo optimizem, kar je mogoče le znotraj PR-agencij. Te imajo tako naročeno in plačano novo teorijo, ki jo uspešno objavljajo prek odvisnih medijev. Nova PR-mantra pozna le dva principa.

Prvič: "Živimo sicer slabo, vendar tega ne smemo pokazati," in drugič: "Živimo dobro, vendar se tega ne zavedamo!" To razmišljanje je seveda dramatičen odmik od vodilnih PR-strategij pod prejšnjo vlado, ki sta bili: "Živimo predobro za to, koliko delamo" in pa seveda danes že legendarna misel: "Živimo slabo, vendar so za to krivi strici iz ozadja!"

A čeprav se sliši hecno, niti PR-agencije ne ponujajo odgovora na vprašanje z začetka: "Kako živimo?" Znotraj ekonomske znanosti bi si z lahkoto odgovorili na to vprašanje s pomočjo katerega arhaičnih ekonomskih sistemov: recimo z uvedbo zlatega standarda ali, bog ne daj, blagovne menjave.

V časih virtualne ekonomije pa se je do ekonomskega statusa posameznika, kaj šele do ekonomskega statusa države, težko opredeliti. Cinično rečeno, so si najbolj na jasnem države in posamezniki, ki nimajo nič. Popolnoma revni natančno vedo, pri čem so … Vsi drugi pa smo odvisni od časopisnih člankov in govoric.

Kar zadeva državo, smo bili včeraj naslednji v vrsti za Ciprom, danes pa so po uspešnih ekonomskih kazalnikih pred nami le še Nemci in Estonci. Kar pa zadeva posameznika, bi najraje citirali pokojnega Kardelja in njegovo misel o človekovi sreči, a kaj, ko komunizma pri nas ni več, kar, mimogrede, dokazuje tudi vrnitev posmrtnih ostankov škofa Rožmana v domovino.

Kako torej živimo? Gostilniški izraz: "Živim, kot drugi hočejo," se je v svoji postmoderni različici pomenljivo spremenil. Danes ne živimo, kot drugi hočejo, temveč živimo, kot "drugi mislijo, da živimo."

Poenostavljeno: če mednarodne investitorje prepričamo, da živimo dobro, bodo nas in naše obresti pustili pri miru in bomo dejansko začeli živeti dobro. Pustili nas bodo, ker iz dobrega življenja kot mednarodni investitor ne moreš skovati profita. Tega lahko kuješ le na obupanih, prezadolženih in nesrečnih.

Revščina pomeni v tem ciničnem svetu profit, blagostanje pa je posledica tega istega profita. Zato odgnati morske pse, ki krožijo okoli našega javnofinančnega statusa, ni dovolj; resnično blagostanje pomeni pridružiti se jati, kot nas je pred leti lepo podučil prav Ciper.

Kako torej živimo? "I, slabo, kakopak," se spodobi, da rečemo. Ampak med nami živijo ljudje, ki niso ne tajkuni, ne politiki, ne preostali privilegiranci, pa kljub temu živijo dobro.

Ne bi na tem urbanem mestu hoteli pridigati o vrednotah iz večerniških povesti devetnajstega stoletja, a za dobro življenje denar pač ni edini pogoj. Hvala bogu ima človek na svoje življenje še vedno več vpliva, kot ga lahko ima še tako pokvarjen mednarodni investitor.