Pionir upravljanja počitka je trenerski mag Gregg Popovich, ki je svojim zvezdnikom večkrat namenil počitek, zaradi česar niso odigrali prav vseh tekem. Strategija je pogosteje začel uporabljati v primerih, ko je San Antonio v dveh večerih odigral dve tekmi (t. i. back to back tekme).

Zaradi te strategije nihče ni prelil pretirano veliko črnila, a vse se je spremenilo, ko se je k nepriljubljeni potezi zatekel konec leta 2012. San Antonio je 28. novembra v gosteh gladko premagal moštvo Orlanda (110:89), večer pozneje pa je turnejo šestih gostujočih tekem končal v bližnjem Miamiju. Za branilce naslova je takrat igrala velika trojka LeBron James, Dwyane Wade in Chris Bosh. Spursi so fantastično začeli sezono (13-3), vse se je vrtelo okrog trojke Tim Duncan, Tony Parker in Manu Ginobili.

Vsi so nestrpno pričakovali derbi, ki je bil predvajan po celi državi, a od derbija ni bilo niti D, saj je Popovich v civilu pustil kar štiri igralce prve peterke (ob omenjeni trojki je bil to še Danny Green). Takratnega komisarja Davida Sterna je to precej ujezilo, zato je Spurse zaradi nespoštovanja kaznoval s četrt milijona dolarjev.

Član San Antonia je bil takrat Kawhi Leonard, ki se je po parketih Lige NBA preganjal drugo leto. Prav Leonard danes velja simbol load managementa. Strategije se je navzel v San Antoniu (za katerega je le v dveh sezonah odigral več kot 66 tekem!) in pridno prenesel v Toronto. V lanski sezoni je tako preventivno izpustil kar 22 tekem, nato pa v končnici dvignil raven igre in Raptorse nepričakovano popeljal do naslova prvaka.

Po enoletni avanturi se je vrnil v rojstno Kalifornijo, saj je okrepil Los Angeles Clipperse. V dolgi poletni sagi je bil pri prestopu eden od njegovih ključnih pogojev pravica pri krojenju urnika dejavnosti in počitka. Začetni trend izpuščanja tekem spet kaže, da bo presedel okrog četrtino tekem. Negodovanje je eksplodiralo, ko se je odločil, da ne bo igral na derbiju lige proti Milwaukeeju.

Nenadzorovani naval kritik je na oni strani luže bistveno večji, ko gre za tekme, ki so prinašane na televiziji (kar bolj govori o pristranskosti), vseeno pa lahko izpeljemo nekaj misli.

Seveda je mogoče razumeti kritike in negodovanje. Zamislite si navijača, ki kupi (ne preveč poceni) vstopnico, da bi lahko v živo spremljal največje mojstre svoje obrti, a je tega prikrajšan. Ne zaradi nesrečnih naključij (beri: poškodb), ampak zaradi zavestnih odločitev. Zamislite si jezo televizijskih postaj, ki so plačale še veliko višjo vsoto, svojim gledalcem nekaj časa napovedovale spektakel, ki ga potem ni bilo. Ne bi bil presenečen, če bi se pretirana uporaba te strategije vrnila kot bumerang. Bodo medijski imperiji v pogajanjih za naslednje pogodbe še pripravljeni odšteti tako visokih vsot? Ob hipotetičnem padcu bi se zanka lahko končala z nižanjem salary capa.

Tudi druga stran se lahko začenja z denarjem. Strategija počitka (ki v resnici ne zajema le manjšega števila odigranih tekem, ampak se zmanjšujejo tudi treningi) v teoriji ohranja zdravje in deluje preventivno pri poškodbah. Predstavljajte si scenarij, da bi se igralec v primeru 10 odstotkov odigranih tekem manj ognil hudi in dolgotrajni poškodbi, zaradi česar bi pozneje lahko podpisal precej boljše pogodbe (denimo DeMarcus Cousins).

Problemi so torej jasni – na eni strani spoštovanje navijačev, gledalcev in samega športa, na drugi pa lastno zdravje in eksistenca. Najbolj logična rešitev se ponuja sama, zmanjšanje števila tekem, kar bi modernim gladiatorjem ponujalo več časa za okrevanje in s tem boljše predstave na naslednjih tekmah. Gledalci in navijači (zaradi katerih se šport navsezadnje igra) bi lahko spremljali več tekem (kar bi dosegli z optimizacijo urnika). Morda bi to tudi preprečilo (ali vsaj zmanjšalo) delež dolgotrajnih poškodb, zaradi katerih ta hip ne moremo spremljati Kevina Duranta, Klaya Thompsona, Stepha Curryja in še koga.

Vprašanje se skriva v prioritetah.

Odgovor pa v denarju.