Prvi je odšel Roger Federer, ki je v marsičem spremenil svetovni tenis. Po turbulentni in vihravi mladosti je našel svoj mirni jaz, na igriščih rušil rekorde, z elegantno in navdihujočo igro ter vedenjem tenis potisnil v 21. stoletje, ob čemer je našel veliko novega občinstva.
Kdo se ne bi spomnil Laverjevega pokala leta 2022, ko je še zadnjič stopil na teniško igrišče in skupaj z Rafaelom Nadalom zaigral v dvojicah. Čustveni večer v Londonu se je že krepko prevesil v noč, ko je polna dvorana O2 hlipala s Švicarjem, solze pa je točil tudi Nadal. Očitni razlog je bil odhod teniške ikone, s Federerjem sta kljub rivalstvu in lovu na iste lovorike in cilje razvila poseben odnos.
Morda še pomembnejši razlog pa je bil tisto, kar je čutil v sebi. Tudi njegovo slovo ni več daleč in dobro se je zavedal, kakšen vihar čustev ga čaka. Težko se je namreč posloviti od uspešne kariere. Sploh če glava še hoče nadaljevati, telo pa tega ne dovoljuje. V zadnjih dveh letih je tako na igrišče stopil samo 23-krat in bil malo nad polovično uspešnostjo (13 zmag in 10 porazov), na samo treh turnirjih je nanizal vsaj dve zmagi.
Sam sem v resnici presenečen, da je njegova kariera trajala tako dolgo. Njegov brutalni način igre ni bil ravno idealen spremljevalec za njegovi koleni, ki sta bili kronično na udaru. Svoj prvi grand slam je zaradi poškodbe moral izpustiti že daljnega leta 2004, v Parizu, ko ni štel še niti 18 let. Do konca te sezone se je število izpuščenih slamov zaradi poškodbe povišalo na 17, kar lahko prevedemo v več kot štiri izgubljena leta.
Eden od ključnih elementov je bila odločitev/predlog njegovega strica in dolgoletnega trenerja Tonija Nadala, da se nauči igrati z levo roko. Rojen kot desničar se je pri 12 letih tako priučil igranja z levo roko, kar je dolgo znal izkoriščati, saj je spravljal ob živce svoje tekmece. Na ta način je namreč zelo pogosto znal napadati njihov bekend, ki je vsaj za večino manj dominanten udarec.
Recept je deloval predvsem na pesku, na najpočasnejši podlagi je namreč z neverjetnimi rotacijami žoge tekmece znal potisniti na rob igrišča, z dolgimi izmenjavami pa dvoboje podaljševal v ekstremne dolžine, kjer je do izraza prišla njegova telesna pripravljenost.
A vsak začetek ima svoj konec, tako se je lani v Melbournu dobro zavedal, da konec ni več daleč in da mu ni ostalo prav veliko časa. Letos je vse stavil na njegov najljubši Roland Garros, ki je gostil kar dva vrhunca. A tako na turnirju za grand slam (Alexander Zverev) kot olimpijskih igrah (Đoković) se je z njim poigrala igra usode in mu v zelo zgodnji fazi namenila kakovostnega tekmeca. Đoković, ki mu je vmes prevzel rekord po številu osvojenih turnirjev za grand slam, je bil prepričljivo boljši in s tem krut pokazatelj, da se številne ure odrekanja, rehabilitacije in treninga več ne prevedejo v dovolj konkurenčno igro.
Njegova zapuščina je ogromna. Lahko sicer preštejemo vse njegove zmage, osvojene turnirje, rekorde in pokale (v njegovem muzeju na Majorki jih je res ogromno), a njegova prava vrednost gre onkraj številk (da, onkraj številk in statistike).
Podobno kot navsezadnje velja tudi za Federerja. Oba povezuje celostni odnos do tega napornega športa. S svojim pristopom sta teniška ambasadorja, s svojim vedenjem sta ta šport ohranjala kot džentelmenskega, s tem pa sta bila (in seveda še vedno sta) zgled in vzor mlajšim generacijam.
Obvestilo uredništva:
Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje