Novak Đoković je tudi po peti wimbledonski zmagi okusil del travnate podlage (in se cinično nasmejal). Foto: Reuters
Novak Đoković je tudi po peti wimbledonski zmagi okusil del travnate podlage (in se cinično nasmejal). Foto: Reuters

Novak Đoković je na sveti travi ubranil naslov, svoje število turnirjev za grand slam je povišal na 16 in se še bolj približal edinima, ki sta na lestvici pred njim – Rogerju Federerju (20) in Rafaelu Nadalu (18).

Večina navijačev je v finalu Wimbledona navijala za Federerja. Foto: Reuters
Večina navijačev je v finalu Wimbledona navijala za Federerja. Foto: Reuters

Nobena skrivnost ni, da Đoković med navijači v absolutnih številkah niti približno ni na ravni zgoraj omenjenih tekmecev. Ne le aristokratski avditorij v Wimbledonu, velika večina teniških aren v boju omenjene trojice ne stopi na stran Srba. To je bil eden poglavitnih vzrokov, da smo po peti wimbledonski zmagi brali hvalnice in epe, kako Đoković v finalu ni premagal le ljubljenega Federerja, ampak tudi 15.000 gledalcev in zgodovino. Nekateri so šli tako daleč, da so ga že okronali za najboljšega tenisača vseh časov (navsezadnje ima boljše razmerje zmag in porazov tako proti Federerju kot Nadalu). Nič manj strastni niso bili tisti, ki Đokovića ne marajo. "Tudi če bo imel na koncu največ slamov, nikoli ne bo največji," je bilo njihovo prepričanje, ki so ga podkrepili z vedenjem in občasnimi vročimi klepeti s sodniki.

V tej debati je preprosto preveč čustev in strasti. Pete Sampras je bil razmeroma dolgočasen igralec, stroj, ki ga je težko kaj premaknilo. Je bil zategadelj kaj boljši ali slabši igralec? Na drugi strani skrajnosti sta med boljšimi igralci John McEnroe in Goran Ivanišević, ki sta se vozila na vrtiljaku čustev, na katerem sta se pogosto znesla nad svojim loparjem, sodniku pa nemalokrat spustila kletvico ali tri. Sta bila zaradi tega slabša igralca? Morda sta si zmanjšala možnost za več uspehov, ampak ali to spremeni oceno njune igre, njune kariere?

Ko v iskanju najboljšega izbrišemo čustva (in z njimi pristranske misli), nam pri argumentaciji ostanejo številke.

StatistikaRoger FedererRafael NadalNovak Đoković
Grand slami201816
1.000/Masters283433
Finale sezone605
Vsi turnirji1028275
Št. 1 (tedni)310196264
OI 0-1-01-0-00-0-1
Davisov pokal141

Opomba: V vrstici OI so olimpijske medalje v posamični konkurenci, Federer in Nadal imata še eno zlato v dvojicah.

Federer je najboljši v štirih kategorijah, Nadal v treh, Đoković sicer v nobeni, a ne bi bilo nikakršno presenečenje, če bo ob koncu karieri najboljši v večini.

Kakor koli obrnemo, na koncu je daleč najbolj merodajna statistika število zmag na grand slamih. Na prelomu stoletij smo spremljali pohod Samprasa, ali bo ali ne bo skočil na sam vrh lestvice grand slamov? Američanu je to uspelo, mejnik je popravil na 14. Za njim je prišla generacija velike trojke (tako je, Andyja Murrayja je zdaj večina pozabila) in prav vsi so preskočili Samprasa, kar je le dodaten detajl, ki dokazuje moč in pomen zlate teniške generacije.

Sorodna novica Je res (najbolj) pomembno, kdo ima najlepši vrt?

Ta res dolgo vlada, med Federerjevim prvim in zadnjim slamom je minilo dobrih 14 let, kar velja tudi za Nadala, Đokovićev razpon se razteza na dobrih 11 let. Pri čemer pa je najzanimiveje, kako zelo so vplivali drug na drugega. Švicar je najstarejši in je prvi zasijal na teniškem nebu. Španec, ki je sicer pet let mlajši, je le malo zaostajal, saj je zelo hitro začel dominirati na peščeni podlagi. Na drugi strani pa je Đoković zelo pozno začel puščati sled, saj je do svojega 23. leta osvojil le en grand slam. Sledilo je revolucionarno leto 2011, ko je bil do začetka junija neporažen, osvojil pa je kar tri slame. K preobrazbi sta pripomogli njegovo samoizpraševanje in iskanje poti, ki bi ga pripeljala na raven najboljših igralcev na svetu. Popolno preobrazbo je začel že na ravni prehranjevanja.

Ko je Federer prišel v 30. in začel izgubljati stik z najboljšimi, je začel le eno izmed številnih poglavij iskanja poti nazaj na vrh. Sledile so menjave trenerjev, iskanje novih taktik (SABR), s katerim je pospešil svojo igro in repertoarju udarcev dodajal vedno nove rešitve, ki so ustrezali evoluciji njegove igre.

Prav to je ena od največjih dediščin zlate generacije. Uspehi in naslovi niso pomembni sami po sebi, ampak delujejo tudi v funkciji motivacije, ki so spreminjali in razvijali veliko trojico. To je največja zapuščina tega obdobja. Zmaga, poraz, prilagoditev in zmaga.

PS: Bralec Zoran me je opozoril tudi na vidik "veličine igralca". To pa je tema za kak drug zapis ...