Zdaj se je nemška vlada izkazala za najbolj odprto in naklonjeno beguncem, njeni policisti in prebivalstvo toplo sprejemajo množice, medtem ko grška policija pribežnike obdeluje z gumijevkami. Skratka, Nemčija je postala obljubljena dežela za desperadose, ki bežijo iz arabskih dežel.

Ob begunski agoniji je postal močnejši spomin na slovensko zgodovino. Maja 1945 je več kot 20 tisoč ljudi pred Titovim režimom pobegnilo na avstrijsko Koroško. To se je do zdaj razumelo kot samoumevna posledica zloma nacizma, toda ob prihodu čet generala De Gaulla Francozi, ki so sodelovali s kolaboracionisti vichyjskega režima, niso množično bežali iz države. Sporočilo je zdaj čisto – begunci si z begom rešujejo življenja pred diktatorskim nasiljem oblasti.

Sedanje razmere odpirajo nova spoznanja: Izrael, Savdska Arabija in bogate zalivske države imajo zaprte meje za arabske prebežnike, medtem ko je v majhnem Libanonu našlo pribežališče milijon ljudi.

Toda solidarnost se ne ustavlja pri humanitarnem odpiranju begunskih centrov, usodnejša so vprašanja omogočiti beguncem, da se v novih deželah naučijo jezika in spoznajo kulturne razlike novih domovin. Slovenska vlada veliko govori o številkah novih prosilcev za azil, nič pa o strategijah, kako jih vključiti v slovensko družbo.

A ob solidarnosti do agonije pregnanih iz azijskih in afriških držav ostaja pozabljena ideja o solidarnosti do sodržavljanov. Vlada je še naprej ignorantna do okoljsko kontaminiranih področij Mežiške doline in sanaciji Celjske kotline. Nevarne količine svinca in kadmija v krvi njenih državljanov ne sprožijo odločnih in sistematičnih ukrepov sanacije okolja.

Solidarnost se kaže žal kot muha enodnevnica čiste duše, ki jo kdaj pa kdaj podžgejo TV-kamere.