Danes pa o najzanimivejšem ministrskem zaslišanju, kar jih je bilo v kratki zgodovini slovenske demokracije. Takrat še kandidat, danes minister za infrastrukturo je med zaslišanjem pred parlamentarnim odborom sproščeno izjavil, da ne bo gradil drugega tira, avtoceste do hrvaške meje pri Gruškovju in tretje razvojne osi. In sprožil besne odmeve in splošno ogorčenje. Ker se je do danes prah s cest, ki jih ne bo, malo polegel, je čas za hladnokrvno analizo ministrovih izjav.

Najprej in na začetku: novi Cerarjevi obrazi pomenijo predvsem naivnost, ki so jo stari politični mački že zdavnaj prerasli. Če bi bil kandidat za infrastrukturnega ministra recimo Karl Erjavec ali kdo njemu podobnih, bi rekel: “Kot minister se bom z vsem svojim bitjem zavzemal za drugi tir, tretjo razvojno os in avtocesto do Gruškovja!” In bi šel skozi zaslišanje. Skratka, ponovil bi to, kar je na zaslišanjih govorilo enajst infrastrukturnih in prometnih ministrov do zdaj, ob koncu mandata, v kolapsih, ki spremljajo zadnje mesece slovenskih vlad, pa ga tako ali tako ne bi nihče vprašal, ali je resnično zgradil to, za kar se je zavzemal. Tako bi ravnal izkušen politik, saj je ministrovanje politična funkcija.

Naivni ministrski začetnik pa je pošteno povedal, da ne more zgraditi vse te infrastrukture, ker nima denarja. In jih je dobil po 'puklu'.
Vendar, če pustimo vprašanje drugega tira strokovnjakom, ki preštevajo vagone – vsaj strokovnjakov, ne vagonov, imajo na Slovenskih železnicah dovolj –, in se posvetimo ministrovi izjavi o tretji razvojni osi. Odmevala je malo manj kot izjava o drugem tiru, a minister je s svojo tezo odprl za Slovenijo mnogo bolj bistveno vprašanje, kot so nekaj kilometrov asfalta, predor ali dva in novo napihovanje gradbenega balona.

Minister je namreč predstavil zanimivo tezo, da bi s sodobno prometno povezavo, kar v resnici pomeni tretja razvojna os, tako povezani kraji celo izgubili. Ljudje bi lažje migrirali, začeli bi se množično voziti na delo izven današnjega zakotja … Tako bi demografsko osiromašili kraje, ki so danes, odrezani od sveta, še mirni in srečni v naročju slovenske pastorale.

Takšna stališča in takšne izjave so na prvi pogled bizarni; a le dokler se vanje ne poglobimo in ugotovimo, da izražajo temeljno zmoto, ki jo Slovenci gojimo o Sloveniji. Visoko razviti državni centralizem, gnan z ljubljanocentrizmom, je namreč vladajočim elitam povsem zameglil perspektivo. Po njihovo je Slovenija večji ali manjši približek stanju duha, ki se vzdržuje znotraj štirih ljubljanskih ulic.

Minister je tako samo otrok svojega časa. In povsem naravno se mu zdi, da bi jo vsi Korošci, če dobijo kaj več kot kolovoz mimo Velenja, skozi Hudo luknjo do Slovenj Gradca in Dravograda pa proti Prevaljam in bog ne daj do Črne, takoj zbrisali v Ljubljano. Vsi po vrsti. Na srečo imamo možnosti za preizkus. Ker gradimo tretjo razvojno os, potem morata nekje obstajati že zgrajeni prva in druga razvojna os. Po analogiji, da gradimo drugi tir, ker prvega že imamo.

In kaj ugotovimo? Ob prvi in drugi razvojni osi živijo ljudje. Novo mesto mora biti recimo ob eni izmed teh razvojnih osi in nikomur tam ne pade na pamet, da bi se v obupu izselil proti Ljubljani. Nova Gorica je tudi ob razvojni osi in ljudje se sprehajajo po njenih parkih prav zadovoljni. Celo Maribor se drži nad vodo, zato ni empiričnega dokaza, kako bi se Koroška izpraznila, če bi dobili normalno cestno povezavo z osrednjo Slovenijo. Ali Zasavje, ali Suha krajina.

Nošena z jankovičevsko propagando in visoko stopnjo urbanizacije se je v Sloveniji izoblikovala teza, da si vsi Slovenci želimo živeti v Ljubljani in da nas je zato treba s slabimi cestami in jožefinsko železnico obdržati ob provincialnem ognjišču.

Resnica pa je ravno nasprotna. Tretje razvojne osi ne potrebujemo, da bi provincialci prišli noter, temveč da bi centralci prišli ven! Kot kažejo obupane matere, ki vijejo roke k nebu, ker njihovi otroci ne morejo več smučati, Ljubljana ni več obljubljena dežela. Med in mleko je požrl osemletni padec BDP-ja in kvaliteta življenja se počasi, a vztrajno nagiba v prid podeželske province. Samopreskrba in še vedno razumne cene postajajo argument, ki številne družine po razvojnih oseh vodi nazaj k naravi … Če ne drugega, sta vzhod in sever te dežele zaposlena v Avstriji, zahod v Italiji, jug pa ima mejne prehode.

Minister, ki si slika Slovenijo kot deželo tretjega sveta, kjer večina prebivalstva nekako preživi samo v prestolnici, je kot številni njegovi kolegi ali slep za trende ali pa ne čuti utripa volilne baze.

Tretja razvojna os oziroma cesta med Koroško in Zasavjem ter dalje na Dolenjsko, po domače, tako ne sme biti politično-uradniška asfaltna premikalka demografske brozge, temveč bi jo morali razvojniki na ministrstvu za infrastrukturo razumeti kot simbolno dejanje. Kot poklon in opravičilo provinci za dvajsetletno zapostavljanje.

In žal prezgodaj preminuli Tomaž pove lepše kot deset ministrov na desetih zaslišanjih, zakaj potrebujemo tretjo razvojno os in kaj to sploh je …

Cesta, zavetje nemirnih ljudi,
izginja in skozi stopinje drsi,
ko odhaja in glasna obzorja rodi.