Čivkanje na spletu je prešlo v retoriko spopada. Trgovanje, v katerem nekdo zmaga in drugi izgubi, nima smisla.

V eni redkih odprtih trgovin v poznih večernih urah v zaspanem delu evropske prestolnice je bilo sinoči, kot je v navadi ob petkovih večerih, spet kar nekaj zapoznelih nakupovalcev. Pivo, čips, kakšna sladkarija, vnaprej pripravljena hrana, ki jo doma čaka mikrovalovka. Nič posebnega, petek. Prodajalca nasmejana, tu in tam rečeta kakšno čez sneg, sicer pa ustrezno igrata svojo vlogo. Prodajata, dajeta vedeti, da vas želita še kdaj videti, pa čeprav nekaj minut pred 22.00. In ob plačilu zaželita prijeten večer in še lepši konec tedna.
Kar je zanimivo, je to, da nihče ne oporeka malce višjim cenam, ki so posledica dejstva, da je trgovinica odprta vsak dan v letu, od jutra do poznega večera. Tako pač je. Če bi mi uspelo priti do katere izmed veleblagovnic pred tem ... Na mikro ravni je torej odnos urejen, verjetno nihče ne rogovili na Twitterju, da je odnos nepravičen.

Tudi v mednarodnih trgovinskih odnosih veljajo pravila igre, ki so načeloma namenjena vsaj relativno pravičnemu odnosu med državami, podjetji, posamezniki oz. potrošniki, ki smo na koncu te verige. Je pa res, da pozna globalizacija bolj in manj prilagojene, zmagovalce in tiste druge. Ne bi rekel poražence, ker vedno obstaja možnost vnovičnega vzpona, prilagoditve. Izpostavljanje zgolj enega vidika v sosledju mednarodnih trgovinskih odnosov je nesmiselno, saj se s tem zanemarijo drugi vidiki, ki imajo lahko bistveno resnejše posledice. Domnevamo lahko, da ima napoved ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da bo uvedel 25-odstotne carine na uvoz jekla in 10-odstotne carine na uvoz aluminija v ZDA razloge predvsem v izvozni moči Kitajske na tem področju, pri čemer pa tak ukrep seveda prizadene tudi Evropsko unijo. Še več, zdi se, da gre za udarec v mehko tkivo evropskega povezovanja, ki se je v povojnem obdobju začel prav s povezovanjem na področju jekla in premoga. Če malce dramatiziram, potem ko je ponudilo podlago za napredek in mir, je danes jeklo tarča.

Verjetno nima smisla pretiravati in zgornje trditve prenašati kot analogijo v mednarodno politiko, čeprav stališča Bele hiše do EU-ja in globalne ureditve, tudi pravil, vse od Trumpove vselitve kolebajo med zavračanjem in odsotnim sprejemanjem, sodelovanjem in razdvajanjem. Ne glede na besede in dejanske interese ZDA deluje očitno, da je interes Trumpa oslabiti EU in države članice Unije postaviti na suho, da bodo manj enotne in posledično manj močne.

Logika protekcionizma, ki jo je ubrala ameriška administracija, je popolna negacija bistva evropskega povezovanja in bi s tega vidika morala biti tuja državam v EU-ju. Je pa očitno, da tudi v EU-ju obstajajo politične sile, ki tega ne razumejo na tak način. A zanje je verjetno bolj kot vprašanje, kakšnega EU-ja si želijo, vprašanje, ali si sploh želijo EU. Stopimo korak naprej. Smisel povojnega povezovanja v EU-ju ter dobrih gospodarskih odnosov s tretjimi državami je logika, da je to povezovanje, delitev znanja in materialov, dela, v svojem bistvu dobro in da koristi vsem. To, kar ponuja Trump, je poskus pohoditi konkurenco, jo onemogočiti, v smislu, pa "če bo to zadnje, kar naredim".
Vedno znova se lahko vrnemo k reševanju Grčije ali k soočenju z dolžniško-finančno krizo. Smisel nemškega ravnanja, strinjanja, pred leti je tržen. Z bankrotiranimi državami preprosto ni mogoče trgovati.

Za zdaj smo glede ukrepanja proti ZDA še v fazi preučevanja, čakanja. A dozdajšnja ravnanja ameriškega predsednika niso razočarala, saj je storil tako rekoč vse, kar je napovedal. Ne glede na posledice za ameriške, evropske in davkoplačevalce drugod. Kako se bodo odzvali v EU-ju, še ni jasno. Obdobje sedenja in prebiranja novih in novih tvitov ameriškega predsednika je očitno poteklo.

Za EU brexit in Trump ponujata dovolj jasni sporočili o tem, da morajo države dobro premisliti, kakšen je smisel in cilj evropskega sodelovanja in v kolikšni meri je lahko EU orodje za doseganje lastnih, resda zreduciranih na skupne, a vseeno interesov skupnosti 27 držav. EU, v katerem živimo, je povsem drugačen od tistega, ki je pred leti prejel Nobelovo nagrado za mir, a se mora vseeno, podobno kot pred desetletji, še toliko bolj nujno ubadati z varnostjo, mirom in blaginjo državljanov.