V zadnjih dveh letih je v sebi odkrila veliko tega, kar v prvih 28 letih življenja ni niti slutila.

Kaj se je zgodilo pred dvema letoma? Kot prodorna režiserka, umetnica in ustvarjalka je bila vključena v projekt, ki je potekal na Dunaju. Zamislila si je, da se bo vsak dan vozila na delo s kolesom. Svobodo brez odvečne pločevine, poletni utrip mesta in veter v laseh je vsekakor vredno izkusiti. Žal pa je na manj kot pol poti, po dobrih petih kilometrih, ugotovila, da je razdalja do službe zanjo prevelika. Preveč zadihana se je morala enostavno ustaviti. Takrat je tehtala 130 kilogramov in njeno življenje je bilo bistveno težje. Zdaj, dve leti pozneje, je njeno življenje dobesedno veliko lažje. Če ga meri v kilogramih, 65 kilogramov manj.

Ko je iz svojega telesa postopoma odvzela odvečne zaloge maščobne energije, je dobila veliko več dodatne življenjske. Na novo je odkrila svoje telo in še naprej ga bo. Odkrivala, kar je bilo zakrito, nedostopno.

Italijanski renesančni kipar Michelangelo je rekel: “Vsak kamniti blok ima v sebi kip, kiparjeva naloga pa je, da ga odkrije.”

Tako se je tudi ona pred dvema letoma vzela v svoje tankočutne roke in iz bloka se je začelo prikazovati postavno dekle. Zdaj odkriva čisto nove svetove svojega telesa, tiste svetove, ki so ji bili prej nedostopni, svetove v lahkotnejšem gibanju.

Vse od otroštva je imela težave s čezmerno telesno težo, a je bila s tem pomirjena. To je bila preprosto ona, uspešna mlada dama, samozavestna, prodorna, napredna. “Zakaj le bi se obremenjevala s svojo težo, če sem zadovoljna s tem, kakršna sem?” si je takrat mislila.

In v bistvu je imela še kako prav, res je pomembno, da smo zadovoljni s tem, kakršni smo. Nezadovoljstvo s seboj je morda ena od največjih in tako zelo pogostih stran poti, na katere skrenemo v želji, da bi se izboljšali. Ko se na primer zaradi svoje odvečne telesne teže mučimo, smo nasilni in sovražimo svoje telo, si otežujemo pot in zgrešimo cilj.

Valerie je dokazala, da je ravno spoštljiv odnos do lastnega telesa tisti, ki nam omogoča, da odkrijemo, česa vse smo resnično zmožni. Da moramo pri tem slediti drobnim, a živahnim korakom, ki nam utirajo pot spoznavanja sebe, samouresničevanja.

Tako je v nedeljo, korak za korakom pritekla iz Ljubljane do Bleda in vzhičena zaplavala v jezeru. Za njo je bilo 61 km dolgo tekaško popotovanje, na katerega je osem ur prej krenila iz ljubljanskega Tivolija. Ko je živela s prejšnjo težo, si česa takega ne bi mogla privoščiti, niti predstavljati ne. Zdaj to živi.

V četrtek (17. junija) bo Valerie Wolf Gang v Galeriji Škuc odprla razstavo Astra Corpus. Skozi umetniški izraz, ki je njej domač, bo prikazala pot odkrivanja svojega telesa in vesolja. Vabljeni! Se vidimo tam.