Moje prelistavanje nesmiselnih vsebin na pametnem telefonu je v bistvu posledica bega pred dolgočasenjem. Zakaj nam je tako težko biti sami s svojimi mislimi in občutenji?

Naredili so zanimiv preizkus. Testirance so pustili, da so bili sami v prazni sobi do 15 minut. Dali so jim možnost izbire, da ne počnejo nič ali pa, da sami sebi dajejo majhne, a vseeno boleče elektrošoke. Neverjetno, skoraj polovica jih je izbrala boleče elektrošoke. (Povezava: https://www.science.org/doi/10.1126/science.1250830)

Tako pogosto počnemo nekaj, kar nam ni všeč, vemo, da nam škodi, a to počnemo le zato, da mine čas, da se zamotimo, da ja ne bi bili prepuščeni sami sebi. Morda celo živimo po receptu izogibanja pred srečevanjem sami s seboj.

Pa vendar je tako rekoč nujno, da smo redno prepuščeni tudi sami sebi, svojim tihim mislim. Tako tihim, da jih slišimo šele takrat, ko vse ostalo utihne. Takrat se namreč lahko zaznamo tudi globlje, bolje prepoznamo svoje bistvo. Dolgčas je prav zaradi tega dobesedno nujen čas in je pravo nasprotje izgube časa. Je poseben čas posvečen srečevanju s seboj.

Med maratonskim tekom, ki traja nekaj ur, mi je tudi dolgčas. Ampak ne na tisti neprijeten način, ko bi si namesto tega raje dajal elektrošoke, da bi se zamotil. Ne, to je čas, ki me boža, ki me pomirja. Je čas, ki se ga veselim, ker vem, da sem bom med njim naučil nekaj novega o sebi. O svoji hvaležnosti, da sem zdrav in lahko tečem, o sposobnosti premagovanja lenobe, vztrajnosti, vedrini, optimizmu, tovarištvu do sotekačev in navijačev, sočutju do tistih, ki bi želeli teči, pa ne morejo, o moji utrujenosti, o sprejemanju, o premagovanju, o tem, kako je tiho in pomirjeno mesto, ko se ustavi ostali promet in še marsikaj. Ne, takšnih priložnosti ne želim izpuščati. Učimo se tako, da si prisluhnemo. Če se učimo z ramo ob rami, pa je to še toliko lepše. Se vidimo na maratonu kot tekači ali navijači!