V življenju se srečujemo z rečmi, za katere na začetku potrebujemo močno voljo, pogum ali samodisciplino, in na drugi strani s takšnimi, ki nas same od sebe pritegnejo in posrkajo vase. Tek spada v razred prvih. Za večino odraslih se tek zdi mučen, boleč, dolgočasen in na neki način nesmiseln. Zaradi tega je za mnoge odbijajoč, bojijo se ga, morda ga celo sovražijo. Morda tudi vas, ko slišite besedo tek, kar malo zmrazi, stisne v prsnem košu, zaboli. Zakaj se vam to dogaja? Kaj vam je tek storil slabega?

Ko ste bili stari od dve do pet let, ste zelo radi tekali. Tek je del otroške igre. Nisem še srečal zdravega otroka, ki ne bi z veseljem stekel. Ste ga vi? Niste, saj je tek mlajšim sam po sebi tako vznemirljiv, da ga doživljajo zelo igrivo.

Skozi šolsko obdobje pa se z vztrajnostnim tekom pečamo predvsem v okviru tekmovanj in testiranj. Veliko manj igrivo, vedno bolj resno. Ko poskušamo biti čim boljši in ko iščemo meje svojih zmožnosti, se srečujemo tudi z bolečinami, ki nas varujejo, da tiste nevarne meje na srečo ne moremo prestopiti.

Ker tek zelo pogosto izkušamo pomešanega z bolečinami, je čisto naravno, da se začnemo spraševati: “Je meni tega res treba?” Redki najdejo v tem smisel teka. A večina ga ne. Hkrati pa mnogo najstnikov, ki so vključeni v športne igre, spontano precej veliko tečejo, a seveda ne brez žoge.

Ja, če želimo svoje telo pognati v tek, moramo najti dodatne smisle. Odrasel človek ni narejen tako, da bi kar tako tekel. Ne zgodi se samo od sebe, da bi tekli pet kilometrov ali več. Majhni otroci veliko tečejo, ker je to del njihovega igrivega gibanja. Najstniki na nogometnem igrišču tudi ne razmišljajo, da v bistvu večino časa tečejo. Igra je neke vrste zgodba, ki tako zelo osmišlja tek, da se ne sprašujemo, kaj mi je tega treba.

Naši daljni predniki so bili vztrajnostni lovci. Na teh lovih, kjer so zasledovali gazelo ali zebro in so trajali od 4 do 6 ur, so izmenjaje tekli in hodili. Tudi oni zelo verjetno niso tekli kar tako, ker bi tako zelo uživali v samem teku, ampak ker je to bil edini način, da plen pregrejejo, s tem izmučijo in ulovijo.

Današnji vztrajnostni tekači, med katere spadam tudi sam, si prav tako na različne načine osmišljamo tek. Da redno tečemo, se moramo na neki način naučiti primerno ravnati z njim. V prvi vrsti si je dobro odgovoriti na vprašanje, kaj nam tek daje, česar z drugimi manj napornimi gibanji nismo deležni. In res, prav to, kar dela tek težavnejšega, je tisto, zaradi česar je tako zelo koristen. V drugi vrsti je zelo dobrodošlo, da razredčimo tudi tista manj prijetna občutja, ki jih večji telesni napor prinaša s seboj. To pa dosežemo ravno s tem, da se s primernimi in rednimi treningi okrepimo. V tretji vrsti pa, da soustvarimo okoliščine, ki nas kar same po sebi kličejo, da stečemo. Ustvarimo si koledar dnevov, ko tečemo, povežimo se s prijatelji, ki nam lahko pri tem delajo družbo. Načrtujemo svojo prihodnost s tekaškimi izzivi.

Čas, da se zleknemo, tudi pride. A ne pozabimo, da je užitek pri tem toliko večji, če smo se prej dobro utrudili.