Redno gibanje lahko koristi različnim tkivom našega telesa. Seveda pa se različna gibanja med seboj razlikujejo tudi v tem, kakšnim obremenitvam je naše telo pri tem podvrženo. Tako so tudi učinki različni.

Da imajo vrhunski cestni kolesarji težave z bolj krhkimi kostmi, so ugotovili že pred kar lepim časom. Podobne težave imajo tudi plavalci. Razlog je zelo verjetno povezan z manjšo prisotnostjo udarnih obremenitev, ki so značilne za gibanja, kjer sami prenašamo svojo telesno težo. Še zlasti pa lahko kot dobro spodbudo za krepitev kosti štejemo obremenitve pri različnih skokih, ko na primer tečemo, igramo košarko, odbojko in ne nazadnje tudi Primoževo skakanje s smučmi.

Kolesarji imajo manj takšnih obremenitev. Zato se sklepa, da je to eden ključnih razlogov za pogosto opaženo nižjo kostno gostoto. Zanimivo pri tem pa je, kot ugotavljata športna raziskovalca Tadej Debevec z ljubljanske Fakultete za šport in Jorn Rittweger z nemškega vesoljskega centra, da kolesarji sprinterji, ki tekmujejo na velodromu, čeprav niso podvrženi doskočnim silam, v nasprotju s cestnimi kolesarji nimajo znižane kostne gostote. Verjetno jim pri tem koristi tako večje, sunkovitejše mišično naprezanje kot tudi boljša prehranjenost, ki si jo cestni kolesarji toliko težje privoščijo v iskanju optimalnega razmerja med telesno težo ter mišično silo in vzdržljivostjo.

Hkrati pa je za cestne kolesarje značilno tudi to, da njihovi treningi iz dneva v dan trajajo po več ur. V enem tednu so na kolesu od 20 do 30 ur in pri tem opravijo od 500 do 1000 kilometrov. Po večurnem napornem treningu se jim kljub velikemu veselju do gibanja verjetno res ne ljubi iti še na sprehod, da bi naredili za običajne smrtnike tako zelo priporočljive vsakodnevne korake.

Kostno gostoto je vredno ohranjati na visoki ravni, kolikor le je v naši moči. To je še toliko pomembneje pri ženskah, ki za osteoporozo zbolevajo kar štirikrat pogosteje. Odsotnost doskočnih sil in vsakodnevnih korakov preproste hoje ter pomanjkljiva hranjenost nam lahko škodita, pa tega dolgo niti ne vemo. Ali smo dobro ravnali s svojimi kostmi skozi leta odraščanja in odraslosti, bomo verjetno spoznali šele nekje po 50. letu starosti, ko ima že okoli 20 odstotkov ljudi diagnosticirano osteoporozo in z vsakim poznejšim letom še bolj, ko ima že več kot vsak drugi nad 75 let bolezensko razredčene kosti.

Ker se kostna gostota najintenzivneje povečuje v obdobju pubertete, je to obdobje neke vrste zalet za poznejša leta. Primož Roglič je kot smučarski skakalec skoraj zagotovo razvil močnejše kosti, kot bi jih, če bi že v najstniških letih predvsem gonil kolo. Kakšne posledice bo zanj imelo obdobje vrhunskega kolesarjenja, se bo pokazalo z leti. Vsekakor pa je dobro zanj in za vse nas, ki morda še dalj časa kot vrhunski kolesarji za krmilom, sedimo za mizo, da nikar ne pozabimo na svoje kosti in jim vsakodnevno ponudimo to, kar jih krepi.

Vstanimo torej, sprehodimo se, živahno stopimo po stopnicah gor in dol ter tudi stecimo, po 30 sekund, če drugače ne gre, kar lepo na mestu. Ne bo nam žal.