V šestdesetih in sedemdesetih letih je psiholog Walter Mischel izvajal takšne teste v vrtcih. Otroke, stare od tri do pet let, so posamično posedli v sobo za mizico, na kateri je bila sladica. Vzgojiteljica jim je naročila, naj s sladico počakajo, dokler se ona ne vrne, za nagrado pa jim je obljubila še eno.

S podobnimi preizkusi se vsakodnevno srečujemo tudi mi. Življenje nas preizkuša s kratkoročnimi in dolgoročnimi nagradami, ki tekmujejo med seboj. Na primer: ali naj v roke vzamem knjigo in se poglobim ali pa naj površno in brezciljno brskam po spletu? Naj grem na sprehod v gozd ali raje ostanem doma? Grem po opravkih peš ali se peljem?

Kratkoročne nagrade so pred nami, dosežemo jih s kratkimi rokami, a je žal kratek tudi njihov dobrodejni rok trajanja. Dolgoročne nagrade pa ne samo, da niso takoj dosegljive, tudi njihov rok trajanja je dolgoročnejši. Ko izbiramo te, se dodatno mojstrimo tudi v premišljenem odločanju, prijetnejšem doživljanju odloženega užitka in sprejemanju napora. Isti napor lahko namreč dojemamo kot muko ali pa kot izziv. To je dejansko odvisno od našega zornega kota, ki nam ga uspe zavzeti.

Psihologi so ugotovili, da se tega naprednega, prodornega zornega kota do napora v prvi vrsti navzamemo zelo zgodaj v svojem otroštvu od staršev. Ko na primer hodimo v hrib, lahko starš stoka, kaj mu je tega treba, lahko pa otroku navdušeno razlaga, da smo z vsakim težavnim korakom, ki ga naredimo, bolj utrjeni za naprej in bolj pripravljeni na nove izzive, ki nam pridejo naproti v življenju. Ko smo lačni, lahko takoj začnemo iskati prigrizek ali pa se spomnimo, da je prav lakota najboljši kuhar in da bomo prav zaradi tega toliko bolj uživali kosilo, ko bo to pripravljeno.

Otroci, stari od tri do pet let, so različno uspešno premagovali izziv spoprijemanja s sladico. Eni se niso mogli zadržati in so jo imeli v ustih, še preden so se zavedeli, da so s tem izgubili nagrado. Skrita kamera je pokazala, da so se drugi znali nekako zamotiti. Zatiskali so si oči, prepevali pesmice, zibali na stolu ... Zelo zanimivo je to, da se je njihov različni odziv kazal tudi 15 let pozneje, ob zaključevanju srednje šole. Tisti, ki so znali počakati, so bili uspešnejši na zaključnem izpitu in so imeli nižji indeks telesne mase. Še več, 40 let pozneje so na istih testirancih naredili podoben preizkus in tisti, ki so bili že v rosnih letih nagnjeni k impulzivnemu odzivu brez zadostnega samonadzora, so se na podoben način odzvali tudi v svojih srednjih letih.

Ko izvajam delavnice zdravilnih učinkov gibanja za podjetja, razložim številne koristi, ki smo jih z rednim gibanjem deležni. Hkrati pa vem, da je to, da vemo, da je gibanje zdravo, čisto premalo. Če želimo te koristi resnično uživati, se moramo izmojstriti predvsem v lastnem dojemanju napora. V naporu se moramo naučiti uživati, v naporu moramo najti izziv osebnostne rasti. Takrat bomo tudi mi del tiste skupine ljudi, ki je dvojno nagrajena.