Pa vendar so se eni taki žrtvovali za ceno radovednosti in se za 10 dni gibali tako, kot se sicer giblje običajni današnji človek iz leta v leto: premalo in neintenzivno. Ti prostovoljci, od 51 do 71 let stare tekačice in tekači, ki so zadnjih najmanj 15 let redno tekli v tekaških skupinah, so morali abstinirati tekaške treninge in tudi druge morebitne intenzivnejše vadbe. Raziskovalce je zanimalo, ali se bo pretok krvi skozi možgane kaj spremenil.

Vztrajnostna vadba prinaša fiziološke prilagoditvene učinke, ki izboljšajo zmožnost vztrajnostnega naprezanja in srčno-žilnega zdravja. Boljša telesna pripravljenost pa zmanjšuje verjetnost za nastanek kroničnih bolezni in podaljšuje življenje. Ko ljudje zmanjšamo svoje gibanje, se dogaja nasprotni proces, poslabša se prekrvavljenost mišičnega tkiva, zmanjša se dejavnost encimov, ki pretvarjajo energijo, poslabša se tudi zmožnost uravnavanja sladkorja v krvi.

Vedno več je dokazov, ki podpirajo domnevo, da vadba znatno vpliva tudi na človeške možgane. To se kaže v raziskavah, kjer preučujejo tako strukturo kot tudi samo delovanje možganov. Na primer: ugotovili so, da za hipokampus, to je del možganov, ki je dobro znan po pomembni vlogi, ki jo ima pri učenju in spominu, vadba deluje zaščitno.

Kako se pa nedejavnost pozna na možganih sicer razgibanih ljudi?
Raziskovalci so izmerili pretok krvi v mirovanju skozi možgane pred desetdnevno abstinenco treningov in po njej. Ugotovili so, da se je v sivi možganovini pretok zmanjšal v kar osmih predelih možganov, prav tako pa se je zmanjšal v hipokampusu.

Redno in dovolj intenzivno gibanje nam torej izboljšuje pretok krvi skozi možgane tudi takrat, ko počivamo. Tako imamo možgane bolje prehranjene in tudi očiščene.

Če torej ne vemo, ali bolj verjetno nočemo vedeti, zakaj bi se redno živahneje gibali, obstaja večja verjetnost, da v svojih zrelih letih hitreje ne bomo prav dobro vedeli niti zase. To pa ni šala. Vzemimo se v roke, zavihajmo rokave in prezračimo podstrešje!