Navdušen sem bil nad razgledom na morje, ki se mi je odprl na poti, ki povezuje Kozino in Trst. Za menoj je bil že lep kos tekaškega popotovanja, ko smo v dveh dneh tekli iz Ljubljane proti Trstu. A ko sem začutil, da sem se spotaknil ob štrleči kamen, se je ta blažen občutek vznesenosti v trenutku prelevil v grozo. Začel sem padati. Ojoj, kaj pa zdaj? Ko sem se z zgornjim delom telesa začel nenadoma približevati tlom, noge pa so zaostajale nekje zadaj, se je čas ustavil. Ni bilo veliko časa za razmišljanje. Pa vendar me je obšla misel, ali bom zdaj res padel ali pa naj se vseeno poizkušam iz te neugodne situacije rešiti. Pasti po kamnih ne obeta nič drugega kot kri. Zato sem zbral vse moči, za katere sploh nisem vedel, da jih še premorem in sem se začel reševati. Kar nekaj korakov sem v borbi za ravnotežje visel na tanki nitki, ko sem gledal štrleče grobe kamne, preko katerih sem letel. Na veliko srečo pa so noge iz koraka v korak le začele dohajati zgornji del telesa. Uspelo mi je. V tej nesreči sem imel veliko srečo. A včasih nam v ključnem trenutku sreče malo zmanjka in pademo – bolj ali manj grdo.

Če se tega ne učimo, ne moremo pričakovati, da bomo v tem res dobri. In to seveda ne le teoretično, ampak tudi v živo, z izkušenj. Da, vaditi moramo, da bomo lahko v ključni situaciji pod časovnim pritiskom težnosti obvladali orientacijo v prostoru ter temu primerno usmerjali gibanje in čvrstost našega telesa.

Tako tudi otroka ob vsakem tveganem gibanju opominjamo, naj bo previden, da ne bo padel. Bolj kot smo uspešni s strašenjem pred padci, manjkrat bo otrok imel priložnost učenja. Pa vendar, ker je otrok nižji in gibčnejši, so zanj padci manj nevarni. Veščine, ki jih v otroštvu razvijemo ali pač ne, pa nas spremljajo skozi celo življenje. Zato otrok nikar ne ropajmo teh izkušenj. Seveda pa je pametno, da to počnejo na čim varnejši način.

Na srečo nam padcev ni treba vaditi na kamniti poti. V ta namen raje uporabimo mehke blazine, ki to vadbo naredijo veliko varnejšo in ne samo to, tudi prijetnejšo in prav zabavno. Tako sem se tudi jaz udeležil dodatnega usposabljanja za učitelje športne vzgoje, ki ga je vodil dr. Samo Masleša. Kot judoist je iz juda povlekel elemente, ki koristijo vsem, otrokom, mladostnikom in tudi odraslim. Ta vadba, ki je poimenovana GSMP (genues safe motor program), je koristna za običajno življenje in tudi za najrazličnejše bolj ali manj ozke športne specialnosti. Zato morda ni naključje, da se je kar nekaj vrhunskih športnikov v mladosti ukvarjalo z judom.

Judo je namreč šport, kjer se na zelo raznolike načine telo giba po prostoru in katerega sestavni del so tudi padci. Svojemu gibanju pa mora človek upoštevati tudi gibanje nasprotnika. Pri tem gre torej za izjemno večplastnost, ki jo sproti rešujejo možgani, da usmerjajo naše gibanje. Tolikokrat, kot sem se na različne načine vrgel na blazino tisti dan, ko sem bil na seminarju dr. Sama Masleše, se v življenju še nikoli nisem. Še danes čutim, da je moje telo na seminarju veliko pridobilo. Rekel bi, da sem prebudil v sebi razigranega, spretnega otroka. Takega, ki se padcev ne boji tako zelo, ker jih vsaj v neki meri zna speljati in zaradi dodatne spretnosti lažje izogniti. Priporočam.