Predstavljajte si človeka, ki zajema življenje z veliko žlico, pravi si, da se samo enkrat živi, prihodnosti se prav nič ne boji, živi le za dani trenutek. Kako se vede? Ne varčuje za prihodnost, ko pije in je, si da duška. Je neustavljiv hedonist. Ko prečka cesto, se ne ustavi, ampak gre s hitrimi koraki kar naprej. Zdaj pa si predstavljajmo človeka, ki se vsega zelo boji, prihodnost ga skrbi, razmišlja, kaj vse gre lahko narobe. Ne upa čez cesto, strah ga je zraka, ki ga diha, in nič ga ne navdihuje, ker je poln skrbi, ki ne dajo prostora veselju. S kom bi si želeli živeti? Ali bi si želeli biti eden od njiju? Verjetno ne. Jaz sem za nekaj vmes.

Strah je varovalni mehanizem, ki predvideva, kaj gre lahko narobe in nam pomaga preprečiti, da bi se nam zgodilo kaj slabega. Pri staranju pa lahko gre marsikaj narobe in dejstvo je, da slej ko prej res gre. Življenje je navsezadnje smrtno nevarno početje in je nazadnje obsojeno tudi na konec. Zato je čisto normalno in zdravo, da nas je tega tudi strah. A ne strah na način, da nam to krni veselje do življenja. Strah pred prihodnostjo ni slab sam po sebi. V resnici je lahko zelo koristen. Strah nas spodbuja, da se bolje pripravimo. Bolje pripravljeni pa se bomo lahko izzivov tudi bolj veselili. Še več, primeren, zdrav strah povečuje veselje do življenja tudi s pomočjo zavedanja hvaležnosti.

Lahko bi sklenili, da je od nečesa pač treba umreti. A tukaj se filozofija in praktičnost življenja v bistvu sploh ne končata, ampak šele zares začneta. Veliko pomembneje je namreč prepoznavati, zaradi česa je vredno živeti. In bolj kot to prepoznamo, bolj si bomo želeli, da traja čim dlje in da je čim kakovostnejše.

Želim nam, da vsak dan znova in znova prepoznavamo svoje poslanstvo, edinstvenost in nenadomestljivost in da to čim bolje tudi uresničujemo v čim bolj pozna zrela leta.