Eliud Kipchoge teče z nasmehom tudi zato, ker mu to pomaga teči hitreje. On je o tem prepričan.

Ali izraz na našem obrazu res vpliva na naše gibanje?

Hitrost vztrajnostnega teka, pa tudi drugih vztrajnostnih gibanj je odvisna od učinkovitosti delovanja srca in ožilja, pljuč, krvi, mišic, vezi in sklepov. Vadba, ki vodi do izboljšanja dosežkov, temelji na tem, da je telo bolje utrjeno. Zato se postavlja vprašanje, ali lahko z veselim obrazom dodatno vplivamo na izboljšanje svojega teka.

To je zanimalo tudi znanstvenike iz Severne Irske. Naredili so zanimiv preizkus, v katerega so vključili 24 treniranih tekačev. Ti so tekli s točno določeno hitrostjo štirikrat po 6 minut, enkrat z veselim obrazom, drugič z namrščenim, tretjič so bili pozorni na sproščene roke in četrtič spontano brez navodil. Pri tem so jim merili porabo kisika, iz česar so lahko potem izračunali ekonomičnost posameznih tekov. Po vsakem šestminutnem teku so tekači subjektivno ocenili lasten napor.

Kaj so ugotovili? Pričakovano so testiranci poročali, da je tek z veselim obrazom manj naporen kot tisti z namrščenim.

Ta učinek izraza na obrazu je bil dokazan že večkrat. Dobrodejni učinek dobre volje lahko preizkusimo danes, ko bomo na primer hodili po stopnicah. Ja, z veselim obrazom imamo občutek, da lažje hodimo, tečemo, kolesarimo, dvigujemo bremena.

Ker pa so v raziskavi merili tudi ekonomičnost teka pri veselem ali namrščenem obrazu, so izsledki dodatno zanimivi. Odpirajo nam namreč dodaten vpogled v moč dobre volje.

Kaj so izmerili? Z nasmejanim obrazom so tekači za kar 2,8 odstotka izboljšali svojo ekonomičnost teka (pri enaki hitrosti teka so porabljali manj energije) v primerjavi s tekom, ko so tekli z namrščenim obrazom in za 2,2 odstotka, ko so imeli nevtralni obrazni izraz. Namrščen obraz torej ni le posledica našega naprezanja, ampak tudi obratno, z namrščenim obrazom si dodatno otežimo naše gibanje.

Eliud Kipchoge je prvič poskušal teči maraton pod dvema urama spomladi leta 2017. Ko je v zadnjem delu maratona začel postopoma zaostajati, je bilo videti, da se je Eluid nekajkrat prav prešerno smejal. Le zakaj se je takrat smejal? Očitno ne zato, ker je bilo lahko, ampak zato, ker je na ta način poskušal iz sebe iztisniti še nekaj kapljic naravnega poživila. Ko je jeseni 2019 drugič poskušal premagati mejo dveh ur, mu je uspelo. To je naredil zelo veličastno, še z večjim nasmehom.

Ko se povzpenjam na ljubljanski grad in naš najmlajši prečne stokati, mu priznam, da je tudi meni težko. Povem pa mu tudi, da če nimava drugega razloga za stokanje, kot le to, da je težko, potem imava razlog za dobrovoljni nasmeh. Ta nasmeh je odlična popotnica za to, da nekaj, kar je težko, postane lažje.