Ne bom pozabil razočaranja, ki sem ga doživel približno pri sedmih letih. Šel sem sam iz šole in pot me je zanesla mimo slaščičarne. Še nevajen širšega sveta in stikov z neznanimi odraslimi sem se obotavljal, naj vstopim ali ne. A želja po sladoledu je premagala strah. Naročil sem lešnikov sladoled. Ne vem, kaj je bilo slaščičarju, a odvrnil mi je, da je zame bolje, če vzamem limoninega. Vztrajal sem pri lešniku. Dobil sem pa limono. Nisem se upal upreti. A tako kiselkastega sladoleda nisem še nikoli lizal.

Razumem vas, če morebiti nimate radi čokoladnega sladoleda, všeč pa vam je jagodni okus ali celo limonin. Odlično, privoščite si jagodo ali limono. Jaz bom naročal od čokolade, lešnika, kokosa do vanilje. Če pa sladoleda morda sploh ne marate, pa tudi prav. S tem smo lahko vsi čisto pomirjeni.

Odnos do hoje in teka je pomemben za kakovost našega življenja!
A pri stvareh, ki so ključne za kakovost našega življenja, pa nam nikakor ne sme biti vseeno. Ko ste na primer imeli svobodo izbire ali se navaditi na kajenje ali ne, takrat res ni bilo vseeno, kako ste izbrali: pametno ali neumno. Vaša odločitev je imela pomemben vpliv na potek nadaljnjega življenja in še več: pomembno ni vplivala le na vas, ampak na vse, ki so ali bodo živeli z vami.

Naš odnos do hoje in teka se na prvi pogled morda ne zdi pomemben za kakovost našega življenja. Pa je. To pa zato, ker sta tako rekoč prav hoja in tek tisti obliki gibanja, ki nas spremljata skozi evolucijo več milijonov let. Naša telesa so se evolucijsko oblikovala po nareku uporabe. Zadnjih pet milijonov let evolucije so naši predniki hodili in zadnja dva milijona let tudi tekli. Telesa naših prednikov so se postopoma oblikovala na način, da sta hoja in tek postala vse učinkovitejša.

Naša hoja je energetsko precej manj potratna kot šimpanzova
Pa se vprašajmo, zakaj je evolucija pri človeku izbrala hojo po dveh nogah.

V raziskavi so merili porabo energije premikanja šimpanza po vseh štirih in po dveh hodečega človeka. Kaj so ugotovili? Da je človeška hoja energetsko manj potratna, in to za kar trikrat. Za enako opravljeno pot porabi človek v primerjavi s šimpanzom torej trikrat manj energije.

Zakaj je to pomembno? Naši predniki so bili zaradi postopnega spreminjanja okolja iz tropskega gozda v savano prisiljeni iskati hrano na vedno širšem območju. Pri tem je učinkovitejši način premikanja po tleh prišel seveda zelo prav. Lažje so preživeli in imeli več potomcev tisti, ki so na lažji način prišli do hrane.

Pred dvema milijonoma let se je hoji pridružil še tek. Zakaj mislite, da so naši predniki začeli teči? Za beg ali lov? Če mislite, da predvsem zato, da bi bežali, se zelo verjetno motite. Za beg pred nevarnimi zvermi bi moral biti človek bistveno hitrejši, kot je. Tiger je na primer do trikrat hitrejši od svetovnega rekorderja na 100 metrov. Tudi medved je zelo hiter. Doseže lahko 50 kilometrov na uro in nas ujame v nekaj sekundah.

Človek lahko na daljšo razdaljo prehiti celo konja
Kakšen tekač je torej človek?

Izjemno dober tekač na dolge razdalje. Če smo dobro tekaško utrjeni, lahko prehitimo celo konja. Seveda ne na kilometer, ampak na daljšo razdaljo. Ko tečemo več kot 30 kilometrov in je toplo, smo lahko že hitrejši od konja. Zdi se skoraj neverjetno, ampak je res: v živalskem svetu je človek med najboljšimi tekači na dolge razdalje. Ta naš tekaški talent pa se toliko bolj izrazi v toplem vremenu. Naša koža je nekaj posebnega, poti se. Na ta način se s potenjem naše telo ohlaja. Ko so se naši predniki brez sodobnega orožja, le s kamnom v roki, lotili lova gazele, se je ta z lahkoto varno umikala in držala varno razdaljo stotih metrov in več. A če jo je skupina lovcev pod vročim soncem preganjala približno od štiri do šest ur, se je gazela zaradi nezmožnosti dovoljšnjega ohlajanja pregrela in se lovcem ni mogla več dovolj hitro umikati. Približali so se ji in so iz razdalje 10–20 metrov s kamenjanjem ulovili. Tako so dobili za tisti čas izjemno dragocen in obilen vir hrane.

Ta dodaten vir hrane pa je evolucijsko vplival tudi na povečevanje velikosti možganov. Možgani so energetsko zelo potratni. Tehtajo malo manj kot kilogram in pol, kar je približno dva odstotka telesne teže. Ali veste, kolikšen odstotek skupne dnevne porabe energije nam odvzamejo? Možgani uporabijo kar 20 % skupne dnevne porabe energije. Da ima človek velike možgane, s katerimi lahko toliko uspešneje mislimo, se učimo, smo ustvarjalni … se lahko zahvalimo tudi vztrajnostnemu teku, ki je našim prednikom pomagal uloviti živali.

Hoja in tek sta mama in oče našega nastanka
Zakaj je to pomembno? Da vemo, da hoja in tek nista le ena od zelo široke palete izbire oblik premikanja, ki jo imamo danes na voljo. Hoja in tek sta tako rekoč mama in oče našega nastanka in tudi dobrega življenja. Ko je pred okoli 40.000 leti človek udomačil volka, je začel tek delno "outsorsati" na psa in si s tem olajšal lov. Pred okoli šest tisoč leti je prvič zajahal konja in začel prenašati lastno težo s pomočjo tuje energije.

Morda se nam 6000 let zdi veliko. Ampak glede na to, da tečemo in hodimo zadnja dva milijona let, je to le zadnjih 0,3 odstotka tega časa.

Hoja in tek sta torej mama in oče našega nastanka. Nas pa tudi zelo dobro negujeta in navsezadnje tudi vzgajata skozi življenje. Odločitev, ali gremo peš ali pa se raje peljemo, ni torej le stvar naše svobodne izbire. Evolucija je za nas izbrala hojo in tek. Zato se ne sprašujmo, ali gremo radi peš, sprašujmo se, kako naj razmišljamo, čutimo in delujemo, da nam bo to, da gremo peš, postalo zelo všeč.

Zdaj pa pojdimo ven. Privoščimo si stik z našo naravo, z naravo gibanja.