Zakaj je pametno, če redno izvajamo krepilne vaje?

Pred nekaj dnevi smo družinsko obiskali dragocena prijatelja Kazimiro in Miloša. Ona še vedno teče, pa ima 87 let. Miloš pa jih je pred kratkim dopolnil celih 99. In morda ni naključje, da so v njuni dnevni sobi po tleh različne uteži. Prav tako morda ni naključje, da imata oba še zdrave in močne kosti.

Osteoporoza je zelo pogosta, a pogosto pozno prepoznana bolezen. Označujeta jo nizka kostna masa in slabša mikroarhitektura znotraj kosti. Običajno pride počasi z leti, po tiho in ne boli. Vse dokler se nam kost ne zlomi, in to že ob manjšem nedolžnem padcu ali malo večji vsakodnevni obremenitvi.

Po petdesetem letu starosti si zaradi osteoporoze zlomi kost vsaka tretja ženska in vsak šesti moški. To precej poslabša kakovost življenja in poveča verjetnost za prezgodnjo smrt. Da bi se temu učinkovito in na najbolj naraven način izognili, je odločilno, kako živimo, kako se gibamo in jemo. Pomembno je obdobje odraščanja do 30. leta, ko dosežemo največjo kostno gostoto.

Zato je izjemno zaželeno, da se dovolj redno in intenzivno gibajo otroci, mladostniki in mlajši odrasli. Po tridesetem letu pa so seveda ključna vsa naslednja leta, saj se z leti dogaja postopen upad kostne mase, ki je odvisen od tega, ali kostem z gibanjem sporočamo, da jih želimo imeti močne ali pa s sedenjem na fotelju kostem nežno šepetamo, da jih skoraj ne potrebujemo.

Način našega življenja ima ključen vpliv
Z analizo kosti ljudi, ki so živeli okoli sedem tisoč let nazaj, so ugotovili, da je imel človek, ki se je preživljal prvinsko z lovom in nabiranjem, približno 20 odstotkov večjo gostoto kostnega tkiva, kot njegov sodobnik, ki pa se je v tistem času preživljal s kmetovanjem. Kmetovanje se od lova in nabiralništva razlikuje predvsem v raznolikosti in intenzivnosti gibanj. Kmet je moral v osnovi kot mravljica ponavljati ene in iste gibe na polju, medtem ko je lovec in nabiralec veliko hodil, tekel in plezal, metal, kopal, preskakoval in še kaj. Spremembe v vsakodnevnem gibanju vplivajo na obremenitve, ki so jih deležna naša telesa. Zato se lahko samo vprašamo, kako čvrste imamo potem danes kosti mi, če jih obremenjujemo le z vsakodnevnimi opravili, kot je hoja po stanovanju, do avta, morda do bližnje trgovine, in pa z ročnimi opravili v kuhinji, kjer pa nam danes seveda tudi pomagajo mnogi pripomočki od mlinčka kave naprej.

Če želimo, da se nam kosti ne bodo prehitro redčile ali pa celo, da bi jim dodali nekaj čvrstosti, je ključno, da jih redno in primerno obremenjujemo. Tu pa se kot najboljša izbira izkažejo predvsem intenzivne krepilne vaje in gibanja, ki vsebujejo skoke. Žal pa v odraslosti takšno vadbo večina zanemarja. Mislimo si, da smo že veliko naredili, če si privoščimo redni lahkotni sprehod. Kar je nedvomno zelo dobrodošla osnova. A žal hoja po ravnem zdaleč nima tako velikega krepilnega učinka na kosti kot hoja v klanec in navzdol, ali ko naredimo nekaj nizov krepilnih vaj za celo telo od sklec, zgibov, počepov, dvigov na prste, izpadnih korakov, lovljenja ravnotežja na eni nogi, do lahkotnega teka, tudi če stečemo le po 10 do 15 sekund.

Da naredimo nekaj dobrega za krepitev kosti, ni nikoli prepozno. A ne pozabimo, da lahko danes naredimo veliko več dobrega kot pa čez 10, 20 ali 30 let. Če bomo med srečneži in bomo doživeti višjo starost, bomo slej ko prej in na lastni koži vedeli, da močne kosti niso nekaj samoumevnega. Takrat si bomo lahko hvaležni za vsako krepilno vajo, ki smo jo naredili zdaj, ali pa nam bo lahko žal, da je nismo.

Kazimira in Miloš sta obdarjena s človeško toplino, neusahljivo bistrostjo in razigranim veseljem do življenja. Za to, da gresta vsak dan skupaj na sprehod, da Miloš pri skoraj 100 letih vsako jutro prehodi 2 kilometra in da Kazimira na vrtu poskakuje kot mlado dekle, se lahko zahvalita tudi svojim zdravim kostem. Njune kosti pa se lahko zahvalijo njima. Ko Kazimira skoči iz ene gredice cvetja na drugo, se pri tem zasmeje in reče: “To me krepi in veseli.”

Želim nam močne kosti, da bi nas še dolgo, čvrsto in varno pomagale nositi. Želim nam, da smo tudi mi podobni Kazimiri in Milošu, ker nas bo to krepilo in veselilo.