Emil Zatopek se je v nedeljo, 27. julija 1952, v Helsinkih podal na maratonski tek. Ni vedel, kaj ga čaka. Kako bi lahko, če pa se je te razdalje lotil prvič, in to kar na olimpijskih igrah. V žepu je sicer že imel dve sveži zlati medalji, in sicer na 5000 in 10.000 metrov. Domačini, ki so se zbrali ob cesti, so v dneh olimpijskih bojev vztrajnega Čeha že močno udomačili. V stremljenju za prestižnim dosežkom so množice dobesedno dihale z njim. Ves svet je bil navdušen nad njegovim tekom, zaradi njegove odprtosti, vedrine in povezovalnosti v celoti. Ker vse to ni bilo ravno značilno za športnike vzhodno od železne zavese, so bile te njegove lastnosti sprejete s še toliko večjim odobravanjem.

Pred nekaj dnevi sem prebral knjigo Češka lokomotiva, v kateri sem Emila Zatopka pobliže spoznal, in to ne le kot nesmrtno športno zvezdo, ampak tudi s čisto človeškega vidika, kolikor je to po najboljših močeh uspelo avtorju Richardu Askwithu. Spoznal sem človeka, ki je v času hladne vojne predstavljal njeno nasprotje, to je toplo prijateljstvo.

Človeka v rosnih letih najbolj oblikujejo starši. Pozneje pa vedno bolj naši vrstniki, življenjski sopotniki, prijatelji, učitelji in mentorji. Pomemben sestavni del naše lastne sreče je skrit prav v tem izboru. Pa vendar se ni smiselno ustaviti le pri ljudeh, s katerimi se nam križajo poti. Nekaterih zelo pomembnih ljudi ne bomo nikoli srečali v živo, pa vendar je prav dobrodošlo, da se spoprijateljimo tudi z njimi. Izstopajočo sled so v zgodovini človeštva zapustili posamezniki, od katerih se je vredno učiti. Predvsem se je vredno pustiti nalesti njihove notranje moči, ki jim je omogočala premagovati ovire, da so se lahko izkazali in se bili zmožni iztrgati iz sivega povprečja.

Emil Zatopek je pred sedemdesetimi leti prestal maratonski pekel bolečine. Čeprav je to počel prvič, je bil pripravljen na premagovanje utrujenosti. Kot pionir intervalnega visoko intenzivnega treninga se je izpilil prav v tem, da je za napredek v najbolj bolečih preizkušnjah ključno to, da v danem trenutku naredimo korak naprej.

Biografij slavnih ljudi ni smiselno brati samo zato, da podoživimo njihove uspehe, ampak da se učimo iz njihovega pristopa k doseganju odličnosti. Emilovi svetovni rekordi so bili preseženi, tudi on se je moral v nadaljevanju soočiti s porazi, s staranjem, s tem, da je zaradi političnega kolesja izgubil službo in številne privilegije, da je svet skoraj pozabil nanj. Pa vendar ga to ni tako zelo prestrašilo, da bi pozabil nase, na fanta, ki je želel biti dober človek. Vsaka dan delajmo korake naprej in se trudimo biti dobri ljudje!