V slovenskem državnem grbu so trije simboli: čisto na vrhu so zvezde Celjskih grofov, pod njimi Triglav in spodaj morski valovi. Z zvezdami se spominjamo pomembne svetovne zgodovine, ki se je dogajala na naših tleh. S Triglavom sežemo v višine, z morjem pa v globine narave, ki nas obdaja in katere del smo tudi mi.

Po dolžini morske obale Slovenija zaseda 147. mesto na svetu. V Evropi imata krajšo obalo le še Bosna in Hercegovina z 20 kilometri in Monako z zgolj štirimi. Kar nekaj pa je držav, ki sploh nimajo privilegija imeti svoje morje.

Zakon o vodah nam omogoča prost dostop do morja, kar pomeni, da smo deležni dodatne ugodnosti, da večina javnih poti poteka res ob morju. Ko sem pred leti želel na jutranji tek ob morju v Neumu v Bosni in Hercegovini, sem se po dobrih stotih metrih znašel med površno betoniranimi plažami in bolj ali manj raztrganimi ograjami. Od jutranjega teka je ostal bolj kot ne grenek priokus odsotnosti javnega prostora.

Živeti v državi, ki ureja javne rekreativne poti, je privilegij. Tako je bila za rekreativno gibanje ob morju zelo pomembna pridobitev tudi pot med Izolo in Koprom. Pred petimi leti se je motorni promet umaknil prometu na lastni pogon. Prej cesta in hrup, zdaj park in tišina. Pravo veselje je videti množice sprehajalcev, tekačev in kolesarjev, ki uživajo svobodo gibanja.

Urbani tekači že vrsto let tečemo od mejnega prehoda s Hrvaško, iz Sečovelj, po Porečanki, poti nekdanje ozkotirne železnice, ob morju okoli Seče, skozi Portorož, mimo piranske punte, naprej skozi Fieso in Strunjanske soline gor na Belvedere in dol v Izolo, pa ob morju do Kopra in vzdolž Škocjanskega zatoka naprej do Ankarana, mimo Debelega rtiča vse do mejnega prehoda z Italijo, Lazareta. Pot vzdolž celotne slovenske obale je dolga okoli 43 kilometrov. Na začetku poletja se bomo te poti lotili še peš.

Prehoditi, preteči ali prekolesariti slovensko obalo je privilegij. Izražajmo svoje zavzemanje zanj, tako da ga uživamo, utrjujemo in širimo v dobro vseh.