Današnji način življenja večine je takšen, da smo, če se ne oprimemo določene telesne vadbe, bolj ali manj gibalno podhranjeni. Glede na samooceno podatki sicer kažejo precej lepo sliko gibanja Slovencev. Okoli 60 odstotkov jih pravi, da zadovoljijo osnovnim merilom rednosti gibanja. Samoocenjevanje je praktično, a žal pogosto precej nezanesljivo merilo. Koliko nas res vsaj petkrat na teden hodi po vsaj 30 minut? Tega žal ne vemo. Iz raziskav, narejenih na primer v ZDA in Veliki Britaniji, pa lahko sklepamo, da slika ni tako rožnata. Ko so povprašali ljudi, ali se redno dovolj gibajo, jih je okoli 60 odstotkov verjelo, da se. Ko pa so jim dali merilce gibanja, je bila slika drugačna. Le polovica se jih je gibala toliko, kot so verjeli, da se. Le 30

odstotkov jih je torej zadovoljilo minimalni zahtevi po rednem gibanju.

Zakaj gibanje na naš jedilnik ne pride redneje? Večina jih toži o pomanjkanju časa. Spet gre za samooceno razpoložljivega časa. Ga imamo res premalo? Morda je le priročen izgovor in je krivda nekje globlje? Kaj če je krivo to, da se nam preprosto ne ljubi?

Varčevanje energije je osnovna zakonitost vsega živega. Vse živali so lene toliko, kolikor jim okoliščine seveda to dopuščajo. Pravilo nam nekako pravi takole: le zakaj bi tratili težko pridobljeno energijo, če pri tem nismo nagrajeni z dodatno? Lenoba je torej popolnoma naravna.

Ne verjamete? Če zdajle sedite, ste skoraj zagotovo na neki način zleknjeni. Če stojite, imate težo na iztegnjeni nogi, se naslanjate na bok, da druga noga počiva. Tudi France Prešeren na svojem spomeniku stoji na takšen način. Medtem ko sedimo, stojimo, pa tudi hodimo, tečemo ali počnemo kaj drugega, telo vedno išče načine, da se bo naprezalo čim manj. Ta privlačna sila čim manjšega naprezanja nas seveda zadržuje tudi pred tem, da bi vstali iz fotelja, se obuli in šli ven na sprehod.

Dokler se je človek preživljal predvsem s svojim gibanjem, da je nabiral in lovil hrano, ni potreboval dodatnega veselja do gibanja. Strah pred podhranjenostjo je bila dovolj dobra spodbuda zanj. Danes pa potrebujemo prav to, veselje do gibanja. Naučiti se moramo čutiti potrebo po gibanju in jo tudi redno zadovoljevati. Ustvariti moramo dobre razmere, okoliščine, dodatne spodbude za to, da zvečer ne bomo šli spat po presedenem dnevu.

Daniel E. Lieberman, profesor evolucijske biologije na Harvardski univerzi, je napisal knjigo prav o tem. Knjiga Naravno gibanje je izšla pri založbi Umco in nam prikaže svež in življenjski pogled na vadbo. Je mojstrovina za mojstrenje našega življenjskega sloga.

Gregor se na srečo ne prepušča več naključnim gibanjem. Če bi se, bi bil lačen telesne obremenitve. Zato svojo vadbo načrtuje. Kajti le z redom lahko pričakujemo rednost. Ko dosežemo to, se nam veliko bolj ljubi. Vse.