Začetek gostovanja predstave Faust v Seulu, na enem najvidnejših azijskih mednarodnih festivalov uprizoritvenih umetnosti SPAF, je bil čustven, čuteč, pravzaprav neizrekljivo subtilen. Enoinpolurna predstavitev življenja Tomaža Pandurja. Njegovega dela torej, saj med obema ni bilo ločnice.

Sto let samote je sprva pisalo na platnu v enem izmed prostorov seulskega umetniškega centra. Pozneje so naslov epohalnega dela magičnega realizma, ki ga je "iznašel" Gabriel Garcia Marquez in ki zaradi nenadne smrti nikoli ni "postal" tudi Pandurjev, izbrisale druge podobe, a prav tako magične. Kajti predstave Tomaža Pandurja so venomer nihale med kruto resničnostjo in sanjskim onstranstvom, med željo po nekaj več in neizbežno nedosegljivim. (Tako sem doživela že njegovo prvo profesionalno postavitev Šeherezada. Bila sem gimnazijka, a še zdaj slišim tlesk, noht ob noht – zvok, ki me je popolnoma znerviral, a hkrati za vedno omrežil; sledila je Božanska komedija, pa Carmen – izpred velenjske gimnazije smo nenehno romali v Maribor, v tamkajšnje nacionalno gledališče; Pandurjevo gledališče je bila naša spovednica.) V sedmih letih sedem predstav, ki so spremenile samo mesto, se je spominjala Livija. A spremenile so tudi odnos do Tomaža Pandurja. Postal je persona non grata. Takrat nisem razumela, zakaj, danes pa bi si želela, da mi ne bi bilo treba ... a še toliko bolj dojemljiv je zdaj pregon z domačega odra, potem ko sem v Seulu slišala: "Vedno je govoril, da morajo biti umetniki, ki sodelujejo z njim, boljši od njega." In vedno je bil z mislijo že pri naslednjem projektu, jaz pa sem mu poskušala slediti, je nadaljevala Livija. Bratovo dojemanje Talijine moči je zaobjela s pojmom lepota; pred vsako vajo je dejal – let's make some beauty, a zasnujmo tisto lepoto, ko na odru govoriš zgolj in samo resnico! Obkroženi smo predvsem z grdoto, zato naj gledališče izostri tisti drugi, boljši svet.

Tomaž Pandur je ustvaril veliko več kot estetizirano gledališče, kot ga radi klasificirajo nekateri gledališki sopotniki ali državni uradniki – ustvaril je lastni krasni novi svet, ki ga kot gledalec začutiš le, če se mu brezglavo prepustiš. Kot v sklepnem dejanju Somraka bogov, ko nam je vsem nastavil ogledalo, dobesedno, a zanj je bilo to spet ... – nihče od takratnih kulturnih veljakov mu po premieri v Križankah ni prišel stisniti roke. Niti zaradi bontona.

Uvidenje Pandurjevega mojstrstva pa je bilo in je še vedno onkraj meje nekaj popolnoma logičnega, tudi v Seulu. Pred dobrim desetletjem so tu gostovali z Božansko komedijo. Česa takega na korejskem odru še nismo videli, mi je po predavanju zaupala neka medijska umetnica in slikarka; in danes, ko sem slišala, da je bil tudi on zelo dober slikar, mi je vse, kar sem podoživljala, še toliko bolj razumljivo, je še dodala.

Da je bil izjemen v likovni umetnosti, je izpostavil Aljoša Rebolj, Tomažev sopotnik zadnjih trideset let –dvajsetleten se je odločil za pot čez lužo, a ob novici, da si ga želi, je pot prekinil. Oziroma jo je nadaljeval z njim; sprva kot igralec, nato za fotografskim objektivom. Fotografije so tisto, kar bo od vsake predstave ostalo, je ponovil Pandurjev apel, ko je prvič javno spregovoril o njunem sobivanju. "Tomaž je bil perfekcionist. Občudoval je renesančne slikarje, še zlasti Carravagia, zato so morale tudi moje fotografije odsevati chiaroscuro, poigravati so se morale s svetlobo. Popolnoma bi zgrešil, če bi se odločil za dokumentarno fotografijo." Skulptura, trenutek, prostor – vse to je bilo treba izpričati z vsakim posnetkom. Pisati s svetlobo!

Na začetku predavanja je bila poudarjena Pandurjeva naklonjenost do azijskih performativnih praks – kabuki, katakali, gledališče No; zrcalila jih je že Šeherezada, ki je pomenila prelom, revolucijo; a prevajalka, ki je med predavanjem simultano prevajala, je ob besedi revolucija za nekaj sekund onemela – ni in ni našla južnokorejske ustreznice, podobno tudi za pojem nezavedno ali pa arhetip. Različnost kulturološkega pojmovnika Vzhoda in Zahoda se je še izostrila z vprašanjem enega izmed študentov po ogledu dvominutnega napovednika za predstavo Kralj Lear (ki jo je Pandur zabeležil z grškim ansamblom): Kaj je "vloga" vetra?

Livija Pandur je predavanje sklenila prav z mislijo na tega Shakespearjevega protagonista, saj ga po tragični izgubi dojema še bliže lastni realnosti oziroma usodi svojega brata: "Lear, kot veste, je zgodba o kralju, ki je sam in osamljen, ki je nerazumljen, ki je želel več." Opus Tomaža Pandurja pa je primerjala z drugim velikim likom svetovne književnosti, s Faustom. "Prav letos mi je dejal, da mogoče režira le eno predstavo. Kot je Faust sklenil pogodbo s hudičem, jo je Tomaž s teatrom. Ko je odšel, sem razmišljala o vseh temah, ki sva jih preigravala, in ena je bila vedno glavna – tema smrti."