V Luki so pomahali s študijo Jožeta P. Damijana, da bi najceneje tir zgradila država sama, najeta posojila bi posredno zaradi naraščanja pretovora v toliko in toliko letih pravzaprav poplačalo pristanišče samo, morda z nekaj državne pomoči. Na vladi so ponovili, da se država za tir ne sme zadolžiti, ker imamo zlato fiskalno pravilo, da bomo našli sovlagatelje v zalednih državah in ga zgradili z javno-zasebnim partnerstvom. Vedno znova enako.

Koliko so vzdržni izračuni o financiranju trenutno še 1,4 milijarde evrov vredne gradnje drugega tira v študiji ekonomista Damijana, ki jo je naročila Luka, ne vem. Drži pa gotovo, da so posojila zdaj ugodna, da se država zadolžuje najceneje, da bi ga sama zgradila najhitreje. Vendar kako gradi država, smo videli pri preplačanih avtocestah in projektu Teš 6, kjer so lepi denarci odtekali tudi drugam kot v beton. Dobro, to ne pomeni, da država ne sme ničesar več graditi, vendar izkušnje niso dobre. Ga pa tudi v vladi verjetno ni junaka, ki bi v teh časih, tudi če bi lahko, dejansko podpisal posojilo za dodatno milijardo. Dvajset smo jih namreč že dolžni.

Če novo železniško progo od Divače do Kopra zgradimo a la minister Gašperšič in premier Cerar, bo to za državo sicer ceneje, zadolžiti se ne bo treba oz. v manjšem obsegu, a bo vse skupaj trajalo precej dlje. Treba je dobiti resne investitorje, skleniti javno-zasebna partnerstva … To traja. In tudi tukaj pravzaprav nimamo dobrih izkušenj. Pogledamo lahko nesrečne Stožice, kjer je trgovski del ostal v sivini, ali pa Ljubljanski potniški center Emonika, ki naj bi ga v javno-zasebnem partnerstvu zgradil madžarski Trigranit že pred osmimi leti, pa je vse ostalo pri maketah in tožbah na sodiščih.

Da se vladne zamisli gradnje drugega tira v Luki bojijo kot hudič križa, je popolnoma razumljivo. Verjetno jih v resnici niti ne moti toliko, da bi gradnja trajala dalj časa – čakajo že tako dolgo, da bodo počakali še teh nekaj let. Skrbi jih, saj dobro vedo, da nič ni zastonj in da bo morala vlada investitorjem nekaj dati. In kaj jim lahko da? Kar nekaj tiskovnih konferenc lani je trajalo, da je minister Gašperšič na moje vprašanje, kaj bodo dali zasebnim vlagateljem v železnico, nekako le izustil, da so tam seveda še tretji pomol, ki bi ga lahko kdo prevzel, in druge variante.

Te druge variante so lahko ob spremembi klasifikacije naložb vstop v lastniško strukturo Luke ali transportnega holdinga, v katerega bi lahko povezali Slovenske železnice in Luko. Zasebni vlagatelj ni neki samaritan. Če denar vloži, hoče pod črto dobiček. Jasno. In zgolj iz uporabnine teh 27 kilometrov večinoma podzemne železnice se mu ne povrne niti za papir, na katerem je podpisal pogodbo.

Obstoječa uprava z Matičem na čelu in trenutnim nadzornim svetom z jekleno Alenko Žnidaršič Krajnc je že večkrat udarila po mizi, da kupčije "pristanišče za tir" ne bo. Saj niso nori. Bilance so dobre, pretovor povečujejo. Zakaj bi zdaj imeli na dvorišču še enega konkurenta na tretjem pomolu, tako rekoč luko v Luki?

Vlada je uvidela, da njene variante z javno-zasebnim partnerstvom pri teh ljudeh ne bo. Pri tem je moral očitno obljubiti sodelovanje tudi predsednik uprave Slovenskega državnega holdinga Marko Jazbec, ki pravzaprav ni točno vedel, kako naj upraviči zamenjave nadzornikov. Primorce so vsi skupaj še dodatno razjezili, ko so za novega nadzornika predlagali nemškega strokovnjaka Jürgena Sorgenferia, soavtorja študije, ki Luki Koper srednjeročno predlaga gradnjo zalednega terminala pri Divači, kamor bi vozili zabojnike s tovornjaki in jih nalagali na železnico.

Populizmi, ki jih danes slišimo na Obali, da Gašperšič noče zgraditi drugega tira, da ga vlada bojkotira in tako naprej, mislim, da ne držijo. Dobro je, da je država naročila še študijo mogoče pocenitve drugega tira. Bomo pač počakali še tega pol leta. Gre predvsem za to, kako ga zgraditi. Predsednik vlade Cerar je že večkrat javno povedal, da bo to javno-zasebno partnerstvo in pika. Boj med tistimi, ki se zavzemajo za privatizacijo, in tistimi, ki ji nasprotujejo. Vendar pol leta še imamo, tudi leto ali dve, da začnemo graditi, desetletja pa ne več. Sosedje v Trstu in na Reki ne spijo in hitro gradijo, tega bi se vlada morala zavedati. Kot tudi tega, da vlaki vozijo po petdeset let starem enojnem tiru - ena počena tirnica lahko ustavi vse. In razpoka v javno-zasebnem partnerstvu tudi. Za leta.