Včeraj je medijsko skupnost presenetila vest, da je vlada sklenila do preklica ustaviti financiranje Slovenske tiskovne agencije, ki s svojo produkcijo novic predstavlja enega ključnih virov slovenskih in tujih medijev, ki poročajo o Sloveniji, hkrati pa med njene naročnike spadajo tudi državne ustanove, podjetja in tuja veleposlaništva. Odločitve vladnega urada za komuniciranje o prenehanju financiranja Slovenske tiskovne agencije ne moremo razumeti drugače kot še enega v nizu političnih napadov in pritiskov na medije.

Že konec poletja je s predlogom medijskega zakonodajnega svežnja postalo jasno, da vlada na področju medijev ne išče izboljšav in rešitev, temveč nenehen konflikt z ustvarjalci medijskih vsebin. Spomladi nam je to dal tudi vedeti aktualni premier Janša, ko je v svojem eseju Vojna z mediji prvič odločno napovedal zmago v tej vojni, ki jo z mediji bije celotno politično kariero.

Na podlagi izkušenj iz prejšnjih vlad so SDS-ovi veljaki spoznali, da vojne z mediji ni mogoče dobiti niti s prisilno spremembo uredniških politik niti z ustanavljanjem medijev po svoji podobi. Medije je mogoče teptati le z omejitvijo finančnih virov v zanje vse bolj zahtevnem poslovnem okolju, ki ga dodatno zaostruje epidemija. To je navsezadnje napovedal že omenjeni medijski sveženj zakonov, ki bi pomembno omejil sredstva tudi javni RTV in jih deloma prekanaliziral k zasebnim medijskim družbam iz kroga največje vladne stranke. In medtem ko se vlada s serijo protikoronskih zakonov trudi pomagati podjetjem, je odpiranje nove fronte z mediji nadvse pomenljivo, saj kaže, da imajo delovna mesta v medijskih organizacijah za zdajšnjo vlado precej nizko ceno. Zato nenadne ustavitve financiranja Slovenske tiskovne agencije vključno z vladno obrazložitvijo te poteze ne moremo razumeti drugače kot del SDS-ove vojne z mediji in poskus zastraševanja novinarskega ceha.

O neodgovornosti vladajoče politike veliko pove tudi to, da se nov poskus utišanja četrte veje oblasti dogaja v nelagodnem trenutku, ko epidemija dnevno postreže z brutalno statistiko in bi bilo veliko bolj modro, če bi vlada dojemala medije, zlasti pa nacionalno agencijo, kot naravne zaveznike v komunikaciji z državljani in mednarodno javnostjo.