Stopnja delovne aktivnosti v skupini nad 55 let je v Sloveniji najnižja v Evropi. Delodajalci se jih branijo in jih ne pojmujejo kot dodani kapital, ki bi družbi lahko prispeval izkušnje in modrost, ampak kot starce, ki jih je povozil čas.

Po upokojitvi jih sistem izgubi. Za 90 odstotkov starejših, ne vemo v kakšnih razmerah bivajo in kako je zanje poskrbljeno. Za tiste, ki pomoč iščejo - te praviloma ni, v domovih za starejše ni niti enega samega mesta. Sedem tisoč jih v stiski čaka na vrsto, saj se domov ne gradi in vlade zadnjih več kot 10 let niso izvajale potrebnih ukrepov. Oskrba starejših na domu je težko dostopna in draga, redki si jo lahko privoščijo, saj je stopnja tveganja revščine med starejšimi najvišja med vsem prebivalstvom.

Vemo, pokojnine so nizke, Ropovemu odmernemu odstotku se je zahvaliti, da padajo, Zujfu in vsem vladam, ki so varčevali na pokojninah pa, da se velik del starejših težko prebija čez življenje.

Tudi ta vlada, kot prejšnje še nima vizije kako dostojno poskrbeti za starejše in kar ob vseh podatkih boli najbolj : večina je namreč precej nesrečna: njihova samoocena zadovoljstva z življenjem je namreč najnižja.