Francozi so naredili raziskavo: osem od desetih učiteljev in profesorjev meni, da je njegova vloga popolnoma oslabljena. Nihče jih ne spoštuje, slabo so plačani in velikokrat njihovo delo trpi zaradi tega. Zgodb o tem, da imajo dva meseca dopusta, imajo dovolj.

Na eni od osnovnih šol v Ljubljani ravnateljica učiteljem po koncu šolskega leta ne dovoli na dopust: v šoli morajo biti vsak dan po 8 ur, pa četudi nimajo kaj početi. Z dopusta se morajo vrniti vsaj teden dni prej kot njihovi kolegi, tako da njihov dvomesečni dopust ni več dolg dva meseca, ampak dober mesec. Šteje jim ure, ne preverja pa, kako so učenci in starši zadovoljni z njimi. Rekli boste, zakaj je to pomembno – otroci imajo tako najbolj radi popustljive učitelje, kar ne drži, spoštujejo pravične in stroge učitelje, ki s svojim vzorom kažejo, da so predvsem oni disciplinirani in zbrani.

Kako bo učenec spoštoval učitelja, ki zamuja? Ki pozablja, kaj je rekel prejšnjo uro? Ki obljubi, da bo nekoga vprašal, potem pa na to pozabi? Po drugi strani otroci izjemno cenijo učitelje, ki se za uro potrudijo, ki pokažejo in povedo nekaj več, ki kažejo, da spoštujejo trud in ki dajo jasno vedeti, da lenuhov ne prenesejo. Kljub navedenemu se je percepcija učitelja spremenila. Danes učitelj ni več vsevednež, ni več vzor in ni več avtoriteta, saj se je družba pošteno spremenila. V delovnih okoljih ugotavljajo, da menedžerska struktura, ki uveljavlja hierarhijo, ne deluje več, in jo zato prilagajajo novim tehnologijam, prek katerih je znanje na voljo, samo poiskati ga je treba znati. Po drugi strani smo v šoli še vedno priča večinoma učiteljem, ki uporabljajo metodo ex-katedra; sicer dodajajo prosojnice in ppt-predstavitve, a gre še vedno za odnos učitelj predavatelj, učenec poslušalec. Redkokje si učitelji privoščijo pouk na drugačen način, pa četudi boste rekli, da otroci pripravljajo referate, plakate, ppt-je. Vse to je zdaj v glavnem postalo delo staršev. Ko sem pred leti pustila hčer, da sama pripravi plakat, ker je bila premajhna, da bi znala sama sestaviti ppt-predstavitev, je učiteljica s petko nagradila fanta, ki so jima starši pripravili ppt in ju potem »natrenirali«, kako predstaviti vse skupaj, moja hči je končala s trojko, ker je pač vse sama naredila, sama poiskala informacije in seveda je bilo to na čisto drugem nivoju kot pri fantih, ki so imeli starše, ki so naredili vse namesto njiju. Učiteljica mi je na govorilni uri, kjer sem jo soočila z dejstvi, rekla, da sta fanta pač gladko znala in povedala veliko koristnih informacij, moja hči pa je imela samo plakat in manj bistvenih informacij. Ko sem jo opozorila na to, da so bili pri fantih vpleteni starši za razliko od primera moje hčere, je rekla, da je opazila, ampak, da naj tudi jaz drugič pomagam. Učiteljica mi je v bistvu svetovala, naj za hčerino boljšo oceno delam jaz.

Kakšen je potemtakem smisel šole? Ocene? Čemu služijo ocene? Vemo, da niti v sanjah niso prikaz realnega znanja, odvisne so od veliko dejavnikov – vedno bolj je pomembno, da imate otroka, ki je priden in miren in čim manj misli s svojo glavo. Posplošujem, res je, a tako je nastrojena učna smer te družbe. Biti čim bolj poslušen, ne povedati svojega mnenja, ker bo tako nekdo užaljen in biti čim bolj uspešen, četudi je to na račun drugega. To, da je otrok socialno nezrel, čustveno – da ne govorimo, da sam ne zna poiskati osnovnih informacij, ki niso povezane z njegovim svetom, da se ne zna obnašati, vse to ni pomembno. Cilj naše šole so postale čim boljše ocene, da bi lahko otrok prišel na določeno šolo. Mimogrede, poglejte malo po forumih – starši pišejo, kako pomembno je, da hodiš v šolo, da težiš učiteljem in to celo na fakulteti. Lani mi je kolegica, ki uči na fakulteti, zaupala, da je mama prišla na govorilno uro na fakulteti. Ja, tako daleč smo prišli.

Naša šola ohranja otroke na infantilni ravni, ne spodbuja jih h kritičnemu razmišljanju, k razmišljanju zaradi reševanja problemov, ne zaradi ocen. Bistri otroci se zato dolgočasijo, povprečneži pa zmagujejo. In ker je tako vzgojenih že nekaj generacij, imamo take generacije že na vodilnih položajih – potem se pa čudimo, kaj se dogaja okoli nas.

Redefinicija šole in šolskega sistema je nujna za izhod te države iz krize. Moralne norme današnje šole ne kažejo luči na koncu predora. Poleg tega so dobri učitelji šikanirani z vseh strani in vedno bolj obupani. Začnimo resno debato o šoli, o ciljih učenja v šoli in samo tako bomo dolgoročno kam prišli.

Iz mesta Jeana-Jacquesa Rousseauja