Dodatna obdavčitev alkoholnih pijač in cigaret, z izjemo njegovega veličanstva vina, nosi s seboj nepredvidljive posledice, ki jih kanimo natančno analizirati. Gre pa tako. Pustimo ob strani intelektualce z viskijem v rokah, japije s koktajli, ki imajo v kozarec zapičen dežniček, in politike, ki srkajo na sprejemih šampanjček. Spustimo se med resnične potrošnike v primestne bifeje, v vaške špelunke in napol legalne beznice. Tam bo udarila trošarina, tam in pa na dvoriščih, kjer se redi tobačna industrija.
Prvi in naraven odziv potrošnikov bo verjetno vrnitev špricerja, ki bo ostal cenovno nespremenjen. V tem ni nič slabega; špricer, škropec, brizganec, špric, gemišt in kar je podobnih izrazov za po krivem pozabljeno pijačo, si na slovenskem alkoholnem zemljevidu zasluži več pozornosti. A žal bo morebitna oživitev mešanja vina in radenske edina pozitivna posledica dviga trošarin.
Zdaj pa nekaj minut negativnih posledic. Dvig trošarin na cigarete in alkohol pripelje do absurdne situacije, ki pa je lep primer omejitve državnih uradnikov oziroma posledica fevdov, v katere se zapirajo posamezna ministrstva. Namreč; državi postaja v interesu, da ljudje popijejo čim več alkoholnih pijač in pokadijo čim več cigaret. Več bomo pili, več bomo kadili, bolj bo država vesela. Še posebej ministrstvo za finance. Proračunska luknja bo manjša z vsakim kratkim in z vsako škatlico cigaret … A pijani in zakajeni državljani povzročajo nekaj skrbi drugim ministrstvom. Ministrstvu za zdravje in ministrstvu za socialne zadeve, recimo. Tam imajo tudi nekatere programe za preprečevanje tako alkoholizma kot kajenja.
Torej se bo ministrstvo za zdravje z akcijami proti kajenju in alkoholizmu neposredno borilo proti ministrstvu za finance. Vsak plakat ob cesti, ki opozarja na škodljivost pitja alkohola, bo postal neposreden napad na proračun. Najbrž, če sledimo zadnjim odločitvam ustavnega sodišča, pa bi tudi napisi na škatlicah cigaret, ki opozarjajo na nevarnosti kajenja, lahko postali protiustavni … Pa to še ni vse; tudi na povsem osebni ravni bo prišlo do težkih odločitev. Kaj bo naredil zdravnik, ko bo v ordinacijo dobil veseljaka z uničenimi pljuči in jetri? Mu bo mar zapovedal "manj čikov in alkohola", ko pa se bo zavedal, da je njegova plača odvisna neposredno od proračuna, se pravi od veselih popoldnevov njegovega bolnika?
Ni kaj. Po povedanem lahko mirno sklepamo, kako se je država ujela v svojevrsten "kavelj 22"! Če hoče država preživeti, mora – pa ne le z višjo trošarino na alkohol in cigarete – počasi uničevati svoje državljane. Če pa bo uničila vse svoje državljane, ne bo več država oziroma ne bo več nikogar, zaradi kogar bi obstajala!
Zdi se kot znanstvenofantastični produkt medijskega natolcevanja, a v demografskih podatkih ima takšna teza žal trdno oporo. Vse manj dela zmožnih, vse več izseljevanja, brezposelnosti med mladimi in naraščanje socialnih transferjev … vsi ti podatki govorijo o tem, da država slabo skrbi za svoje državljane oziroma da preživetje države razume kot preživetje elit, ne pa kot preživetje večine.
Kot kronski dokaz za zapisano pa razumemo še enega izmed varčevalnih ukrepov, sprejetih vzporedno s trošarinami na alkohol in cigarete … Država po novem ne bo več vračala stroškov za pogrebnino, razen socialno ogroženim. Kar je bizarno, ker – ko si mrtev, nisi več socialno ogrožen. Smrti je za bančni račun vseeno. Ampak ko te pokopljejo "čiki in pir", greš pod rušo na svoj zapitek in državi prihraniš še zadnji strošek svojega bivanja. Povedano drugače: s črtanjem smrti kot proračunske postavke je uradnikom končno uspelo premagati naravo in njene zakone.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje