A ob vseh strahotno pomembnih odstotkih iz vseh anket kriči en sam podatek: več kot polovice državljanov slovenska politika ne zanima več. Po domače povedano, "naveličali so se je".

Velik odstotek anketirancev ne bi šel na volitve, še večji ne ve, koga bi volil, največji pa ne bi izbral ničesar, kar je na policah slovenske politične samopostrežne. Odstotek apatičnih je, odvisno od ankete, nekje okoli 60 odstotkov, ampak mi zaradi lažjega računanja radodarno zaokrožimo navzdol in domnevajmo, da je vsak drugi Slovenec politično apatičen.

Če pa odštejemo otroke in zelo stare, pa tako ali tako dobimo katastrofalno število politično naveličanih … Vendar, to je snov za modre misli političnih analitikov, ki z vse bornejšimi kravatami gostujejo v pogovornih oddajah slovenskih televizij. Nas zanima nekaj povsem drugega.

Zakaj morimo s politiko?
Če več kot polovice Slovencev slovenska politika ne zanima več, zakaj vas mi v medijih še vedno morimo z njo? Ker, in tega ni težko preveriti, mediji slovenski politiki posvečajo absolutno več kot polovico vseh informativnih vsebin. Več kot polovica teh vsebin v časopisnih, elektronskih ali novih medijih je posvečena političnim dogodkom na Slovenskem.

Se pravi, da mediji bruhamo informativne vsebine, ki malokoga zanimajo … Primerno vprašanje je, zakaj to počnemo. Z novinarskega stališča je zadeva dovolj preprosta: ker hodimo v službo in smo za to plačani. Pravljice o pokončni drži in neodvisnem novinarstvu ne uspavajo več niti nedolžnega otroka, kaj šele kritično javnost.

Druga zgodba so uredniki in lastniki medijev in človek lahko le sklepa, da gre pri na široko odprtih vratih politiki v medije za navajenost iz preteklosti ali pa za to, čemur se reče politični pritisk. Po logiki stvari ne urednikom in ne lastnikom medijev ni v interesu objavljati vsebin, ki skoraj nikogar ne zanimajo. Podobno kot vašemu priljubljenemu Valu 202 ni v interesu vrteti glasbe, ki si je nihče ne želi poslušati. Žalostno je, kako mogočni politični pritisk na medije, ki je v rajnki Jugi pisal vesti, s samostojnostjo promoviral novo realnost, danes skrbi le še za temo, ki jo z lahkoto premagajo turške TV-novele.

Ampak če lahko družno ugotovimo, da slovenska politika v slovenskih medijih nikogar ne zanima, se je treba vprašati, kako in s čim pa bi lahko mediji zapolnili prostor, za tem ko bi slovensko politiko zmanjšali na realnih 20 odstotkov medijskega prostora? In šele tu nastane prava težava, saj je razmišljajočemu težko najti temo, ki bi bila neodvisna od politike. Saj poznamo nabor vsebin, ki jih prodajajo neoliberalno-korporativni mediji po svetu: šport, črna kronika in vreme. Z minimalnim komentiranjem domače in še z manj mednarodne politike. Posledica je podatek, da menda 30 odstotkov Američanov ne pozna imena svojega podpredsednika.

Vreme čez pol strani
To je v Sloveniji na žalost nemogoče. Na žalost zato, ker ne poznamo instituta podpredsednika in ker vsi poznamo ime predsednika. Kakor koli; pri nas bi bilo medijski imperij do politike ignorantskih uporabnikov težko zgraditi, predvsem ker si ni mogoče zamisliti od politike neodvisnega področja. Šport? Poglejmo le smučarsko zvezo ali olimpijski komite. Črna kronika? Večina lopovov v tej državi ima neposredno povezavo s politiko, če že politiki niso neposredni udeleženci črnokroniških vesti.

Zdi se, da je edina realna možnost raztegniti vreme in vremenske podatke na pol ure poročil in polovico časopisnih strani, a kaj, ko je tudi današnji Arso nastal kot plod bog ve kakšne politično motivirane racionalizacije in združitve – da sploh ne omenjamo, kako o vplivih, ki jih ima vreme na naše okolje, neposredno odloča ne stroka, temveč politika. Protipoplavni ukrepi, recimo, so le prva takšna tema.

Tako pridemo do grozljivega spoznanja, da je za medije nemogoče ne pisati o politiki, četudi bi se uredniki zavedali, da strankarski boji in parlamentarna vročica v bistvu nikogar več ne zanimajo.

Politizacija naše družbe je postala tako vseobsegajoča, da se ji tudi idealen, strokoven, neodvisen in do uporabnika prijazen medij ne bi mogel izogniti. Tudi če bi sodobni slovenski mediji imeli energijo, vizijo in materialne možnosti za odziv na novo družbeno stvarnost, v kateri ni več etablirane politike, bi bila to zaradi popolne okuženosti sistema gigantska naloga.

Je pa vedno še ena možnost: kot je čas ustoličil ignoranco ljudi do politike, bosta čas in vseobsegajoča kriza zrušila tudi lojalnost uporabnikov slovenskih medijev.

Posledice bodo za medije, najbrž pa tudi za to oddajo, pogubne, a radikalne spremembe v družbi si ni mogoče zamišljati brez radikalnih sprememb v medijih. In obratno.