Moj sogovornik je bil moj snemalec - Dardan. Mladi kosovski Albanec, rojen v Zagrebu. Na Kosovo se je z bolnim očetom, nekdanjim oficirjem Jugoslovanske ljudske armade, vrnil 1998. leta, tik pred spopadom in bombardiranjem Nata. S sestrama je bil takrat prisiljen zapustiti Kosovo. Ob pomoči srbskega oficirja je družina - takrat že pokojnega albanskega častnika - začasno odpotovala v Makedonijo. Prav zaradi pomoči, srečno.

Dardan se je takrat veselil. Veselil se je svoje države. Pričakoval je, da bo z državnostjo rešeno vse. Gledajoč skozi okno avtomobila in opazujoč slike veličastnih hiš, v katerih menda ni ne električne napeljave, in ne kanalizacije, sem kot tuji opazovalec morda jasneje videla v prihodnost. "Ni važno, kako se imenuje država, važno je, kako se v njej živi," sem razmišljala.

Ob razglasitvi neodvisnosti sem na Kosovu preživela deset dni. Slavje 17. februarja 2008 je bilo vsaj v Prištini tako vroče, da so kljub nenadni spremembi temperature, s plus 10 na minus 15 stopinj Celzija, večinoma vsi slavili v kratkih rokavih.

Srbi v enklavah so v naslednjih dneh potihnili. Glasni so bili, kot so še danes, prebivalci severa. Prvič sta pogorela severna mejna prehoda Jarinje in Brnjak. Na južnem in glavnem prehodu Merdare so Srbi pripravili incident s srbske strani.

Nato je počasi potihnilo vse. Začela so se mednarodna priznanja. Kosovo je začelo živeti Ahtisaarijev načrt. Prihajala je mednarodna pomoč. Unmik je v večjem delu Kosova, razen na severu, zamenjal Eulex. Kfor je ohranil prisotnost.

Napredek? Izgradnja vsaj dela infrastrukture, morda. Vse več tujih univerz. Električni mrki so ostali del vsakdanjosti, čeprav se kadi iz več dimnikov termoelektrarne v Obiliču, kot se je nekoč. Priština je mesto generatorjev. Ramush Haradinaj, nekdanji premier, ki je bil pred kratkim že drugič oproščen vseh zločinov na haaškem sodišču, mi je povedal, da je drugje še mnogo huje. Njegova starša sta iz Dečanov, kjer sicer stoji tudi znani srbski samostan. Pred kratkim sta bila brez elektrike cele tri dni. Haradinaj pravi, da je težava tudi z vodo.

Najmanj 350 tisoč ljudi je brez dela. In to mladih. Povprečna starost je 25 let. Albin Kurti, večkratni politični disident, vodi gibanje Samoodločba. Samoodločba nasprotuje dialogu z Beogradom, češ da ni zasnovan na enakopravnosti, je proti tuji nadoblasti, saj je dokončno ukoreninila korupcijo, za vsealbanski referendum o združenju v eno državo, predvsem pa je edina levičarska stranka v obstoječi državi. Kurti je oster kritik oblasti. Morda pravzaprav edini. Privatizacija zaostaja, sam v njej niti ne vidi rešitve. Samo privatizacija in izgradnja infrastrukture nista dovolj. Zavzema se za podržavljenje kosovskih bogastev. Za industrijo. Za proizvodnjo. Trenutne oblasti pa so, kot pravi, za zdaj razmišljale zgolj in samo o javnem sektorju in uslužnostnih dejavnostih.

Mitrovica oziroma Kosovska Mitrovica ostaja poseben primer. Most, poln peska, ločuje prebivalce severno in južno od Ibra. Severno od Ibra živijo kriminalci, vsaj tako je skorajda mitsko prepričanje o kosovskih Srbih, ki so še vedno neposredno povezani s Srbijo. V resnici je brezposelnost tudi njihova glavna težava. Tisti, ki so na pozive patriotskih srbskih strank zapustili javne službe, recimo policisti in pazniki v zaporih, zdaj dobesedno živijo od zraka. Za njih ni poskrbela nobena država. Obe pa sta se dokazali kot mačehi.

Tisti, ki poslujejo, si spremembe ne želijo. Ne severno ne južno od Ibra. In dobro sodelujejo. Srbi in Albanci. Samo nobena izmed držav od tega nima davčne koristi.
S snemalcem Gregorjem Naglavom sva si Kosovo tokrat, po petih letih, več dni znova ogledovala skupaj. Bila sva povsod. Vzhodno, zahodno, severno in južno. V Mitrovici severno in južno. Severno sva bila iredentista, južno sva doživela nenavaden napad. Gregor je snemal porušeno srbsko pokopališče v tem albanskem delu mesta. Jaz sem sedela v avtomobilu. Otroci so se vračali iz šole. Nenadoma se je na šipo z voznikove strani prilepil otroški obraz. Nato so se odprla vrata. Otroški obraz je postal obraz divjaka. Oči so tekale sem in tja, roke so pograbile prvo, kar se jim je zdelo vredno. Na kratko sva se ruvala za GPS. V rokah mi je ostal kabel. Gregor je stekel. Divjak se je prestrašil in spet postal otrok. In GPS pustil na enem izmed srbskih grobov.

Brezposelni so tempirana bomba, pravijo kosovski Srbi in Albanci. Eden izmed zmernih voditeljev kosovskih Srbov Oliver Ivanović zato državam Unije predlaga, da za brezpravne množice, brez služb, uvedejo sezonsko delo. V zadovoljstvo vseh strani.

Ob vsem tem niti ni čudno, da se je Dardan že večkrat spomnil mojih besed o državi. In dejal - da se ne živi.