Skupini arheologov je s pomočjo inovativnih tehnik in tehnologije uspelo rešiti umetnine v t. i. Dvestoletni hiši v Herkulaneju, ki je bil, tako kot njihova slavnejša soseda Pompeji, leta 79 pokopan v izbruhu Vezuva. Hišo so prvič odkopali leta 1938 in jo takrat krstili za "Dvestoletno hišo", ker so tisto leto zaznamovali okrogli dve stoletji od začetka izkopavanj, ki so razkrila obstoj obeh izgubljenih antičnih mest.

"Hiša je dragulj Herkulaneja in njeno odprtje je prelomna točka za oživitev celega najdišča in mesta kulturne dediščine, ki je unikatno v svetovnem merilu," je komentirala Leslie Rainer iz Gettyjevega inštituta za konservatorstvo, ki je sodeloval pri obnovah.

Her je bil Herkulanej veliko manjše mesto od Pompejev, je danes v resnici bolje ohranjen: ruševine stojijo tesneje skupaj in so bile tudi pokopane pod veliko debelejšo plastjo vulkanskega pepela, kar je odvračalo plenilce v poznejših stoletjih. Sodeč po najdbah so bili prebivalci Herkulaneja tudi precej premožnejši od Pompejcev.

V Dvestoletni hiši sta živela Gaj Petronij Stephanus in njegova žena Kalantonija Temida. Njun dom je bila ena najrazkošnejših zasebnih rezidenc v mestu: kitil se je s freskami in mozaiki, na katerih so upodobljeni prizori iz mitologije, geometrijski vzorci in živalski motivi. Vhod je gledal na glavno ulico, ohranila pa so se celo drsna lesena vrata, ki so torej stara dva tisoč let.

Podobno kot mnoge stavbe v Pompejih je bila tudi Dvestoletna hiša zadnja desetletja prepuščena počasnemu propadu zaradi neoskrbe; leta 1983 je bila ocenjena za nestabilno in zaprta za javnost. "Zaprli so jo zaradi razkroja in pozabe, v igri ni bilo nič travmatičnega, kot je potres ali državljanska vojna. Kriva je bila zgolj in samo nezmožnost državnega aparata, da bi skrbel za vsakodnevno oskrbo," je bila ostra Jane Thompson, ki je na čelu Projekta za ohranitev Herkulaneja.

Za piko na i se je v vmesnem času zgodila še neprimerna restavracija ‒ freske so premazali z materialom, ki naj bi pomagal obvarovati barve, a je imel na koncu ravno nasproten učinek in je pripomogel k njihovemu luščenju. Tokratna ekipa arheologov je morala najprej odstraniti premaz svojih predhodnikov in nato rešiti antične poslikave pod njim. "To je bila priložnost, da smo lahko razvili nove, inovativne materiale in metode za konservacijo, ki se bodo lahko uporabili tudi na drugih najdiščih," je optimistična Rainer.