A tla kapele, ki so jo pred propadom rešili vaščani, so delno prekrita s poslikanimi keramičnimi ploščicami v tehniki majolike, ki so bile vanjo prenesene po drugi svetovni vojni iz požganega dvorca in so vsekakor vredne natančnejše pozornosti.

Naselje Dol pri Ljubljani leži ob cesti Ljubljana–Litija in v bližini sotočja Save, Kamniške Bistrice in Ljubljanice. Južno od ceste in severno nad strugo Save so ostanki včasih enega najlepših parkov na Slovenskem in med 2. svetovno vojno požganega dvorca (graščina Lustthal; EŠD 103). Grajska stavba je bila del in izhodišče vrtno-arhitekturne zasnove v obliki dveh drevorednih osi. Kostanjev drevored je tekel z ljubljanske strani od Vidma do vrta pred palačo, drugi pa proti jugu, Mlinščici in sotočju rek. Grajski park, nekoč imenovan slovenski Versailles, je bil zaradi številnih obiskov vsaj delno tudi v javni parkovni rabi (Cotič, Zupan).

V virih se dvorec prvič omenja leta 1532 kot last Gallenbergov, pozneje je bil v rokah pl. Raspov, leta 1688 je graščino kupil Janez Danijel pl. Erberg (1647–1716), ki mu lahko pripišemo baročne predelave. Slogovna analiza kaže, da so barokizacijo glavnega pročelja dvorca izvedli po načrtih kranjskega deželnega mojstra Lovrenca Pragerja med letoma 1762–65, po načrtih Matije Perskega pa morda pozidali pomožni stavbi, ki uokvirjata reprezentančno prednje dvorišče (Šumi, Sapač). Kamniti portal je izdelal Robbov učenec Franc Rotman. Med letoma 1827–31 sta bila na koncu drevoreda sezidana klasicistična paviljona z jonskimi stebri ob vhodu po načrtu ljubljanskega stavbnega mojstra furlanskega rodu Francesca Coconija, tirolski kipar Martin Kirschner pa je za niše na pročelju izdelal kipe personifikacij slikarstva, arhitekture, pesništva in glasbe. Notranjščino je poslikal pleskar Janez Langus, brat bolj znanega slikarja Matevža, mdr. portretista Prešernovega kroga. Stavbi je svetovljanski lastnik Jožef Kalasanc Erberg (1771–1843), ki je bil nekaj časa na Dunaju vzgojitelj otrok cesarja Franca I., namenil za knjižnico, arhiv in zbirko muzealij in umetnin.

Pravnik dr. Feodor Maria Pogačnik (1908–1991), sin Amalije Povše, por. Pogačnik, ene izmed zadnjih solastnic dvorca, se je v svojih mladih letih večkrat mudil v Dolu. Opisal je tudi notranjo grajsko opremo, mdr. tisto, ki nas konkretno zanima v pričujočem članku:

"V nadstropju je visel ob visokih, zlato obrobljenih belih vratih relief cesarja Ferdinanda. Prva vrata so držala v svečano dvorano, dvoje drugih v manjši sobi prednjega trakta, tretja k stopnicam v drugo nadstropje. V dvorani, kjer se je troje oken odpiralo na dvorišče, je bil spodnji del ves obložen s keramičnimi ploščicami; predstavljale so pisane papagaje v eksotičnem grmičevju […]."

Grajski park so zasnovali že v času baroka in ga preurejali konec 18. stoletja, dokončno podobo je dobil v času Jožefa Kalasanca. Poleg ribnika, drevoredov, oranžerije, eksotičnih dreves in vodometov je bil tam botanični vrt z okoli 7000 rastlinami. Kalasanc je že omenjenemu Coconiju naročil tudi izdelavo spomenika v obliki žlebljenega dorskega stebra z vazo in napisom, ki so ga postavili (1821–22) v spomin na obisk avstrijskega cesarja Franca I. spomladi leta 1821 v času Ljubljanskega kongresa, ko je takrat provincialna Ljubljana postala za nekaj mesecev "središče" Evrope. Septembra letos so v Dolu praznovali 200. obletnico tega dogodka in ga pospremili z izdajo jubilejnega zbornika.

Kalasanc pa je dal na koncu drevoreda z mogočnima platanama postaviti tudi novo grajsko kapelo (Grilc).

Po letu 1847 so Erbergi v moški liniji izumrli. Posestvo je začelo prehajati iz rok v roke. Nekaj zbirk je dobil Kranjski deželni muzej v Ljubljani (Rudolfinum). Dvorec je bil med 2. svetovno vojno deloma požgan in pozneje dokončno opuščen.

Posestvo se je, kot je bilo omenjeno, imenovalo Lustthal – prijetna oz. vesela dolina. Danes pogled nanj z izjemo dveh obnovljenih klasicističnih paviljonov, empirskega spomenika in hruškovega (prvotno kostanjevega) drevoreda s kapelo ne ponuja veliko razlogov za veselje, prej nasprotno. Je zanemarjeno in delno uničeno, večji del pa je tudi zagrajen z visoko železno mrežo ali pa zaraščen z goščo.

Grajska kapela stoji tik ob Litijski cesti. Starejša kapela na tem mestu je po pripovedovanju služila za maše v času velike prenove župnijske cerkve med letoma 1748–1753 in potem še enkrat v času ljubljanskega potresa 1895, ko je bila cerkev zaprta. Zdaj se kapela uporablja za začetek prošnje procesije v križevem tednu pred vnebohodom (Grebenc). Je v lasti več zasebnikov, ki pa zanjo nikakor ne skrbijo. Pred propadom so jo sredi sedemdesetih prejšnjega stoletja rešili vaščani, ki so obnovo tudi sami financirali.

Gre za stavbo pravokotnega tlorisa, ki jo obdaja nizek, terenu prilegajoč se talni zidec. Vanjo vodita segmentnoločni lok, obdan s profiliranim maltnim okvirjem, in kamnita stopnica. Vhod zapira dvokrilna kovana mreža. Stranski stranici, ki ju flankira par pilastrov, členi po ena plitva segmentnoločna niša (pred zadnjo obnovo so bili zaključki polkrožni), pod streho teče profiliran venčni zidec. Hrbtna stran kapele je gladka. Notranjščina je banjasto obokana. Na leseni menzi stoji kip Kristusa Odrešenika sveta iz umetnega kamna (Salvator Mundi; v. 129 cm), na stenah sta barvna tiska z upodobitvijo sv. Ane, ki uči Marijo brati, in sv. Jožef z Detetom. Kapela je pokrita s trikapnico iz bobrovca, nekaj strešnikov manjka, mestoma je poškodovan tudi venčni zidec. Tla so zdaj deloma betonska, delno pa prekrita s poslikanimi lončenimi ploščicami (mestoma nadomeščenimi s strešniki), ki jim je posvečen pričujoči prispevek.

Ivan Stopar je pri opisu kapele v okviru dolskega dvorca s parkom zapisal: "Pozidana je v preprosti, klasicistični obliki in opremljena z manjšo plastiko, v betonskih tleh pa so vloženi imenitni, iz dvorca izvirajoči, živobarvno z eksotičnimi ptiči, rozetami ipd. poslikani tlakovci iz 2. polovice 17. stoletja, pač tisti, ki jih v svojih spominih na Dol omenja F. M. Pogačnik in so po svojem značaju v našem prostoru izjemni."

Kot se lahko vidi, so bile ploščice po tleh kapele (ki so jih tja namestili enkrat po drugi svetovni vojni, Mušič jih v članku iz leta 1961 ne omenja) postavljene brez ambicij po smiselni in pravilni razporeditvi. Pogačnikov zapis, da je bil spodnji del ene cele grajske dvorane obložen s takimi keramičnimi ploščicami, jasno kaže, da je bila večina njih po koncu druge svetovne vojne odtujena (in je verjetno v hiši zasebnika); le manjši del nekdaj stenskih ploščic pa je danes v "grajski" kapeli, in sicer so v funkciji talnih ploščic. A tudi polovico teh so pred približno dvema desetletjema iz kapele pokradli. Nadomeščene so bile kar s Tondachovimi in drugimi strešniki ter betonskimi plombami. Izvajalec del je brez najmanjšega posluha za dragocen poznorenesančni izdelek s cementom večkrat brezbrižno povlekel čez poslikavo.

Ploščice kvadratnega formata so velikosti 18 x 18 cm, nekatere imajo na robovih zelenkasto borduro. Izdelane so v tehniki majolike (poimenovana po španskem otoku Majorka, prek katerega so tovrstni izdelki prihajali v Italijo). Gre za keramično tehniko, ki svoj izvor dolguje islamskemu svetu, razširjenost pa italijanski renesansi. Njena poglavitna tehnična značilnost je bela glazura z dodatkom kositra. V Italiji je doživela svoj največji razcvet v Faenzi (od tod tudi ime fajansa), Deruti, Orvietu, Sieni, Pesaru, Gubbiu ... Iz italijanskih mest se je izdelovanje razširilo v druge evropske države, npr. Francijo (im. faïence), na Holandskem so izdelovali slavno delftsko keramiko z značilno modro poslikavo (delftware) itd.

Na dolskih ploščicah so upodobljene različne cvetlice (npr. tulipani, stilizirane vrtnice), mesnato akantovje oker barve in eksotične ptice, v glavnem papige. Njihova krila niso razprta, večina jih je zdaj postavljenih pod trilistne loke, vendar konture jasno kažejo, da to ni bila njihova prvotna razporeditev: tam, kjer so sestavljene v pravilnem sosledju, se vidi, da so ptice čepele na nekakšnih krogih. Več polj pokrivajo podvojene osemrogelne zvezde in štirilisti. Osrednji motiv nekaj ploščic – tako kot vse iztrganih iz konteksta – je pogled na marino z jadrnicama in razvaline grajskega stolpa. Črna skicozna risba izdaja verziranega mojstra. Barvni nanosi so modri, zeleni in rumeno-oranžni. Zgoraj omenjena velikost kvadratnih ploščic z dolžino 18 cm pa je bila tudi sicer precej običajna; omenimo vsaj tiste v samostanski cerkvi San Benedetto alla Badia v Caccamu na Siciliji s podobno slikarsko govorico in motiviko kot v Dolu, a nekoliko mlajše izdelave in pripisane Nicolòju Sarzani iz Palerma (1700–1786).

Fotografije ploščic iz dolske graščine si je ogledal poznavalec italijanske majolike in avtor več knjig o tej tematiki Timothy Wilson. Po njegovem mnenju bi jih lahko datirali na konec 17. in začetek 18. stoletja, kar se ujema s Stoparjevo časovno umestitvijo. Glede na povedano jih torej lahko povežemo s prvotnim Erbergovim opremljanjem graščine. Janez Danijel (pozneje član plemiške Dizmove bratovščine in od ustanovitve leta 1693 član ljubljanske družbe učenjakov, Academie operosorum) je po opravljenem doktoratu iz filozofije na graški univerzi odšel še v Sieno na doktorski študij prava (doktoriral 1671) ter se verjetno tam navdušil nad bogastvom in lepoto teh izdelkov, saj je bilo to mesto eno od pomembnejših središč izdelovanja majolične keramike.