Pri demontaži lesenih plastik v glavni niši so restavratorji odkrili sledove baročne poslikave.

O poslikavi v nadaljevanju, najprej se posvetimo prenovi velikega oltarja. Na pobudo župnika in Šenčurjanov so lani začeli prenovo glavnega oltarja. Osrednjo oltarno skulpturo, baročni kip sv. Jurija na konju, so namreč pred slabimi 140 leti prestavili v nišo nad cerkvenim vhodom. Konjenik očitno ni ustrezal estetskemu okusu tistega časa in župnik Martin Povše je tedaj farane prepričal, da konj ne spada v cerkev. Prenovo oltarja z glavno figuro sv. Jurija pa je Povše leta 1883 zaupal podobarju Štefanu Šubicu. Na oltarju najdemo tudi njegov podpis. Leto pozneje je njegov sin Valentin za glavni oltar izdelal še dva keruba.

Leta 2021 so na oltarni arhitekturi opravili sondiranja na več mestih in ugotovili pet barvnih plasti, vključno s prvotno baročno. Naravoslovne raziskave, ki so jih opravili na ljubljanskem Restavratorskem centru, so pokazale tudi, da v preteklosti niso preslikali vseh barvnih površin. Prav tako so ugotovili, da so vsi štirje stebri ob glavni niši dodani na novo, in sicer v času Šubičeve predelave oltarja. Pri vzorčenju plastik sv. Janeza in sv. Luke so ugotovili, da sta bili figuri prvotno pozlačeni, inkarnat pa je bil pozneje vsaj še enkrat preslikan.

Enigmatični Peter Janežič – kipar ali pozlatar?
Pri odstranjevanju sekundarnih oljnih plasti preslikav so restavratorji odkrili podpis Petra Janežiča. Med previdnim odstranjevanjem s skalpelom se je razkrila tudi letnica 1760. O njegovem življenju je bilo zelo malo znanega in stroka ga je dolgo umeščala med kiparje. Šele umetnostni zgodovinar dr. Blaž Resman je podvomil, da je bil Janežič kipar. Na to ga je napeljalo dejstvo, da se poznobaročni kiparji navadno niso podpisovali na oltarje, temveč na njih najdemo podpise tistih, ki so delo na oltarju končali, ga pobarvali in pozlatili ter popravili vse morebitne neusklajenosti.

V šenčurski cerkvi se je Janežič podpisal tudi kot "vergolder", pozlatar. Peter Janežič je bil torej polikromator in pozlatar. Ali je bil tudi slikar-figuralik, pa za enkrat ostaja še odprto vprašanje. Ne gre pa zanemariti dejstva, da je bil nečak slovitega baročnega slikarja Franca Jelovška, avtorja stropne poslikave v šenčurski cerkvi. Morda se je Janežič izšolal prav pri svojem stricu.

"V 17. in tudi še v 18. stoletju je bila zelo živa cehovska ureditev obrtniškega dela. Pri izvedbi novega oltarja je bila delitev dela med mizarji, kiparji in slikarji strogo določena, obrtniki niso smeli posegati na področje drugega. Vsaka umetnostna obrt je bila samostojna. Mizar je izdelal oltarno arhitekturo, kipar oltarno figuraliko, na koncu je prišel še polikromator, pozlatar. Slikar in pozlatar se je na oltar tudi velikokrat podpisal, kar pogosto povzroča zmedo glede avtorstva oltarne celote in se je zato dostikrat v celoti pripisalo slikarju. Danes nam, sicer po navadi zelo skopi arhivski podatki razkrivajo, kdo je bil naročnik, kdo je prevzel delo in kdo so bili podizvajalci iz drugih cehov," dodaja umetnostna zgodovinarka Fani Oražem iz Restavratorstva Kavčič.

Ena skica, več avtorskih podpisov kiparjev
Glede na dosedanje raziskave so bili načrti za novo oltarno opremo v drugi polovici 18. stoletja na Kranjskem, domena slikarjev. Risali so jih Franc Jelovšek, Andrej Herrlein, Anton Cebej in Marko Layer. Zadnji je zapustil cel katalog skic za oltarje. Ob tem se odpira več vprašanj, denimo, kako prepoznati kiparsko okrasje, ki je nastalo pod dleti različnih avtorjev, a vendar po osnutku istega slikarja?

"Figuri evangelistov sv. Luke in sv. Mateja lahko skoraj z gotovostjo pripišemo Valentinu Vrbniku, saj sta s svojo gestikulacijo, stojo, kratko kodrasto brado in atributoma, angelom in volom, zelo sorodna evangelistoma iz oltarja sv. Marka v Zgornjem Brniku, pri katerih gre po besedah Blaža Resmana za najpogostejši tip Vrbnikove figuralike," še dodaja Fani Oražem.

Vprašljivo pa ostaja avtorstvo kipov sv. Marka in sv. Janeza. A vrnimo se k raziskavi arhivskih virov, iz katerih je, denimo, razvidno, da je Peter Janežič sodeloval z Vrbnikovo kiparsko delavnico. Pa lahko glede na primerjave sklepamo še na kakšno kiparsko dleto oz. čigav prispevek je oltarna arhitektura? "Oltarna arhitektura je podobna oltarjem v Zgornjem Brniku, kjer se omenja kranjski mizar Jožef Waldner, tako da bi po neki teoriji morda lahko naredil tudi šenčurski oltar," je povedala Fani Oražem.

Na poslikavah so prepoznali poteze Jelovškovega čopiča
Da je bila novoodkrita poslikava narejena v tehniki prave freske, so restavratorji takoj ugotovili, saj so bile na ometu vidne dnevnice. Slikar si je vedno pripravil in sveže ometal tiste predele stene, ki jih je nameraval poslikati v enem dnevu. Čigave roke pa so ustvarile poslikavo, ki je zasijala izpod beleža? Glede na slogovne podobnosti s kupolno fresko, ki jo je leta 1750 ustvaril France Jelovšek, jo pripisujejo prav njemu.

"Predvidevamo, da so bile poslikave prebeljene zaradi poznejše predelave oltarja. Verjetno je bil glavni vzrok menjava figure sv. Jurija. Baročni kip in poslikava sta prezentirala eno zgodbo, delovala sta kot celostna umetnina, ki združuje več posameznih umetniških zvrsti. Ko so pozneje kip konjenika odstranili, verjetno poslikava ni šla v nov koncept. Se je pa baročna poslikava precej dobro ohranila, morda je zaradi poznejših posegov nekoliko izgubila prvoten kolorit," je povedala Anita Kavčič, vodja Oddelka za stensko slikarstvo in mozaike, RC ZVKDS.

"Skoraj vse srednjeveške freske, ki so danes znane, so bile v določeni fazi prebeljene. V času Franceta Steleta je bilo znanih okrog 20 lokacij, zdaj se pa skoraj vsako leto odkrije kakšna nova stenska poslikava. Ne vem, ali bi se vsi kolegi strinjali z mano, ampak moje stališče je, da se freske, ki jih prekriva belež, odpre le v primeru, da so zagotovljeni primerne podnebne razmere in so na voljo sredstva za restavratorsko-konservatorske posege. Apneni beleži namreč za poslikave predstavljajo tudi neko zaščito, da se ohranijo za prihodnje generacije oz. ko bodo zagotovljena sredstva in bodo lahko prezentirane v ustreznih razmerah," še poudarja Matevž Remškar, odgovorni konservator, ZVKDS, OE Kranj.

Odkritja restavratorskih posegov v šenčurski cerkvi lahko "beremo" kot napeto detektivko. Komu pripisati izvirni kip sv. Jurija? Sta bila kip in poslikava izdelana najprej in so oltar izdelali pozneje?

"To teorijo bi lahko podprla osrednja figura, sv. Jurij na konju, kipa evangelistov sv. Janeza in sv. Marka, ki so starejši od Vrbnikovih evangelistov, in nekateri detajli; kovinska držala, vzidana v samo fresko in verjetno nameščena z namenom obešanja neke spremljevalne figuralike, potem fino obdelane lesene konzole, vzidane v steno za oltarjem, ki so bile morda namenjene nošenju nekega dekorativnega podstavka za osrednji kip sv. Jurija, saj v obstoječem stanju ne opravljajo funkcije stabilizacije oltarja s hrbtne strani," je povedal restavrator Franci Kavčič iz Restavratorstva Kavčič.

"Prizor s princeso, kraljevo hčerjo, je v tem primeru v drugem planu. Cerkev je posvečena sv. Juriju, zato tudi ime kraja Šenčur. Marjeta je naslikana na kulisi, baročni kip konjenika sv. Jurija pa je bil v prvem planu. Zdi se, da kip in poslikava komunicirata," dodaja Remškar.

Kip konjenika je zdaj v delavnici Restavratorskega centra
Skoraj vsa poznobaročna kiparska dediščina je izdelana iz lesa in po večini je v precej slabem stanju. Gre za občutljivo gradivo, ki je primeru neustreznega hranjenja, denimo previsoke vlage, izpostavljeno številnim poškodbam; odpadajo barvne plasti in pozlata, v lesene skulpture se naselijo lesni insekti, na spojih različnih kosov lesa pa so vidne razpoke.

"Baročni kip sv. Jurija na konju je izdelan iz lipovine, saj je les lipe mehkejši in ga je lažje rezbariti. Mojstri so v svoji okolici vedno iskali mehkejši les in seveda tistega, ki je bil na razpolago. V srednjem veku je veljalo pravilo, da morajo biti figure narejene iz enega samega kosa lesa, razen okončin, kot so roke. V baroku, in še prej v 17. stoletju, v obdobju "zlatih oltarjev", pa se je produkcija tako povečala, da so začeli posamezne kose lesa med seboj lepiti. Konj, ki ga imamo v naši restavratorski delavnici, je recimo problematičen, saj so uporabili slab material. Porabili so celo polena, ki jih sicer ne bi. Zardi sušenja so vidne razpoke na spojih; vidne so številne luknjice, ki so posledica lesnih insektov," pravi Nuška Dolenc Kambič, vodja Oddelka za les, RC ZVKDS.

Vznemirljiva zgodba iz šenčurske cerkve se nadaljuje, restavratorji bodo delo nadaljevali vsaj do jeseni. Zagotovo bodo postale zadeve glede povezave med prvotno baročno poslikavo in osrednjo leseno plastiko sv. Jurija konjenika sčasoma vendarle jasnejše.

^{Maja Bahar je strokovna sodelavka Restavratorskega centra ZVKDS-ja.}