Stari Egipčani so prakso mumificiranja izvajali skoraj štiri tisočletja. Balzamiranje, ohranjanje pokojnikovega telesa in organov za posmrtno življenje, je bilo osrednji del egipčanskega procesa mumificiranja. Postopek je vključeval natančno odstranitev organov, kot so pljuča, jetra, želodec in črevesje, temu pa je sledilo balzamiranje. Tudi organe so pogosto mumificirali in jih shranili v ločene kanopske vrče, torej posode, namenjene prav shranjevanju pokojnikovih organov, običajno izdelane iz apnenca ali keramike. Cilj postopka mumificiranja je bil zagotoviti dolgoročno ohranitev trupla za pokojnikovo posmrtno življenje.

Začetek z analizo ostankov balzama
Ekipo raziskovalcev je vodila Barbara Huber z nemškega Inštituta za geoantropologijo Max Planck s kolegi iz Nemčije, Anglije, Francije in Avstralije. Njihova študija je bila pravkar objavljena v reviji Scientific Reports. Ekipa se je pri svojih raziskavah osredotočila na snovi za mumificiranje, ki so bile približno 450 let pr. n. št. uporabljene za balzamiranje pomembne Egipčanke, imenovane Senetnaj. Raziskovalci so med drugim uporabili napredne analitične tehnike za rekonstrukcijo snovi, ki so pomagale ohraniti in odišaviti pokojnico tako rekoč za večnost.

"Analizirali smo ostanke balzama, najdene v dveh kanopskih vrčih iz nabora opreme za mumificiranje Senetnaje, ki ju je pred več kot stoletjem izkopal Howard Carter iz grobnice KV42 v Dolini kraljev (...) Naše metode so prav tako zagotovile ključen vpogled v sestavine balzama, za katere je malo informacij v sodobnih staroegipčanskih besedilnih virih," je mogoče prebrati v študiji.

Razkrivanje daljnosežnih trgovskih poti
Omenjene kanopske vrče danes hranijo v muzeju Augusta Kestnerja v Hannovru. Ekipa raziskovalcev je ugotovila, da so balzami vsebovali mešanico čebeljega voska, rastlinskega olja, maščob, bitumna (zmesi ogljikovodikovih spojin), smol borovk (najverjetneje macesnove smole), balzamičnih snovi in damarja, torej smole pistacijevega drevesa. "Te zapletene in raznolike sestavine, edinstvene za to zgodnje obdobje, ponujajo novo razumevanje prefinjenih praks mumificiranja in daljnosežnih trgovskih poti v Egiptu," je za Jerusalem Times povedal Christian Loeben, egiptolog in kustos v omenjenem hannovrskem muzeju.

"Sestavine v balzamu jasno kažejo, da so stari Egipčani že od nekdaj pridobivali materiale zunaj svojega kraljestva. (...) Število uvoženih sestavin v njenem balzamu prav tako poudarja pomen Senetnaj kot ključne članice faraonovega ožjega kroga," pa je poudarila Nicole Boivin, višja raziskovalka pri projektu.

Sorodna novica Balzamerji so vedeli, da lahko pokojnika takoj "kolonizirajo mikrobi, ki bi pojedli kožo"

Med temi uvoženimi sestavinami je bila macesnova smola, ki je verjetno prišla iz severnega Sredozemlja, in morda damar, ki izvira izključno iz dreves v tropskih gozdovih jugovzhodne Azije. Če se potrdi prisotnost damarske smole, tako kot v balzamih, ki so bili pred kratkim identificirani v Sakari in datirajo v 1. tisočletje pr. n. št., bi to nakazovalo, da so stari Egipčani imeli dostop do te jugovzhodne azijske smole prek trgovine na dolge razdalje skoraj tisočletje prej, kot se je predvidevalo doslej.

Premostitev globoke časovne vrzeli s čutno izkušnjo
Starodavni vonj, ki so ga razvili in ga opisujejo kot "vonj večnosti", bo javnosti predstavljen na prihajajoči razstavi v muzeju Moesgaard na Danskem. Obiskovalci se bodo tako imeli priložnost iz prve roke srečati z vonjem, ki je v davni preteklosti spremljal postopek mumifikacije. Raziskovalci so namreč v tesnem sodelovanju s francosko parfumerko Carole Calvez in senzorično muzeologinjo Sofio Collette Ehrich natančno poustvarila vonj na podlagi svojih analitičnih ugotovitev.

"Vonj večnosti predstavlja več kot le aromo postopka mumifikacije. Uteleša bogat kulturni, zgodovinski in duhovni pomen staroegipčanskih mrliških običajev," je poudarila vodja raziskovalne ekipe Barbara Huber.

Pri ustvarjanju vonja za razstavo so si po pisanju Jerusalem Timesa prizadevali, da bi obiskovalcem zagotovili poglobljeno, veččutno izkušnjo, ki bi jim omogočila, da se povežejo s preteklostjo na edinstven vohalni način, in hkrati mističnost staroegipčanskega mumificiranja prenesla v sodobni čas. Njihov pristop ni le premostil globoke časovne vrzeli, temveč lahko tudi slabovidnim posameznikom omogoči, da polneje sodelujejo pri predstavljanju egipčanske preteklosti.