Zaha Hadid namreč velja za mojstrico eksperimenta v arhitekturi. Za ta njen sloves ni nepomembno, da je v Iraku rojena arhitektka najprej diplomirala iz matematike. Tako abstraktna, kot je matematična znanost, je namreč abstraktna tudi njena arhitektura. Zaha Hadid je dolgo veljala za prvo damo v svetovni arhitekturni srenji, katere načrti pa so bili le poredko realizirani. Pred letom 2000 je bilo po svetu skoraj nemogoče zaslediti njena dela. Tako se danes velja za dobitnico Pritzkerjeve nagrade z najmanj realizacijami. Počasi se to spreminja; danes je Hadidova ‘polno angažirana’, v Benetkah pa nam je govorila tudi o tistih njenih idejah, zaradi katerih nekoč ni našla pravega dela in zaradi katerih jo danes slavijo.

Zaha Hadid najprej nekaj razstavi, nato sestavi nekaj novega
Dekonstrukcija je temelj arhitekture Zahe Hadid. To se nenehno kaže tudi v njenih likovnih delih, s katerimi dopolnjuje svojo arhitekturno prakso in v katerih je v času ‘zadržanih naročnikov’ izražala svoje ideje. V teh slikah je Hadidova že v sedemdesetih, ko se še niti postmodernistična arhitektura kiča in načela, ki bi ga lahko imenovali “Form follows Fiction” (Oblika sledi domišljiji), se niti razcvetela ni. Do dekonstrukcije, ki pomeni delni obrat nazaj k modernizmu in hkratno rahljanje strogosti le-tega, pa je bilo se daleč. Tako je Zaha Hadid večplastno in neverjetno kompleksno v mislih gradila se pred dokončno uveljavitvijo računalnika v arhitekturnem snovanju. To ji je omogočil njen neverjetni občutek za perspektivo, zaradi katerega njenih skic pogosto ne razumejo tudi številni poklicni arhitekti. In ta občutek za perspektivo je glavna primerjalna prednost Zahe Hadid. Omogočil ji je namreč rušenje pravil organizacije grajenega prostora, kateremu pa pri njej sledi takojšnje vzpostavljanje nove logične urejenosti, ki se pred materializacijo ideje zdi skoraj nepredstavljiva.

Zahin Lotus v Benetkah
V tej luči se Zaha Hadid predstavlja tudi na osrednji bienalni razstavi Out There – Architecture beyond Building, ki nas opozarja na to, da arhitektura nikakor niso le grajeni objekti, ampak veliko več. Gre za celovito razmišljanje o okolju ter o bivanju in delovanju v tem okolju. Hadidova to prikazuje na mikroravni. V razstavišče Arsenale je postavila modul, ki je pohištveni kos in hiša v razvoju obenem. Hadidova se vprašuje o tradicionalnih okvirih gradnje in skuša na nov način več elementov – mobilno mizo, police, posteljo, ekran, prečko za oblačila – povezati v tridimenzionalni funkcionalni ornament. Na videz gre za nekaj ‘vesoljskega’, kar nikakor ne sodi v zgodovinske Benetke, vendar to ne drži. Hadidova s svojim modulom vzpostavlja kontinuiteto z beneškim ambientom, ki ga je vplivni arhitekturni teoretik 19. stoletja John Ruskin občudoval ravno zaradi tega pristopa, ki vključuje nujno vnašanje poudarjene estetskosti v funkcionalno okolje.

Naključnost in eksplozivnost v svetu ‘trdne’ arhitekture
V arhitekturnih eksperimentih, s katerimi Zaha Hadid dekonstruira in na novo sestavlja urbano okolje, se še posebej izkazujeta načeli naključnosti in eksplozivnosti. Hadidova te načeli anomije vpelje v arhitekturo, ki naj bi bila nekaj trdnega, stabilnega in (vsaj v nekem obdobju) nesprejemljivega, konservativnega. V tem oziru je zanimiv pristop Zahe Hadid k postavljanju dvigal in stopnišč v objekte – postavlja jih na različna mesta in tudi znotraj ene stavbe spreminjajo lokacijo. Komunikacijski sistem ima pri Hadidovi, ki se vedno znova vrača k metafori živega organizma, posebno vlogo. Njeni novi projekti tako izkazujejo vodilo ‘Increasing Fluidity’ (Stopnjevana fluidnost). Prostori so mnogokratno povezani eden z drugim, kot so na več načinov medsebojno povezani organi v telesu. Eden izmed objektov, ki so primer tega pristopa, je novi most v Zaragozi. Odprli so ga ob trenutno se vedno aktualni razstavi Expo, koncipiran pa je kot infrastrukturni in razstavni objekt.

Multifunkcionalni nosilni stožec
Mnogofunkcionalnost elementov Zaha Hadid išče tudi drugod. Prepoznaven del njenih stavb postaja nosilni steber v obliki stožca, v katerega Hadidova namesti različne napeljave in čelo programe, ki zahtevajo prisotnost človeka. Ti podstavki se tekoče zlivajo s površino, ki jo nosijo, saj je eden od principov Zahine arhitekture tudi brezšivnost. In tukaj nastopi tudi njeno skoraj revolucionarno pojmovanje horizontale. Stabilizirajoča horizontala ni več le ‘podstavek’. Z njenim poudarjanjem, valovanjem, dviganjem od tal, postane horizontala estetski poudarek celote. Nekakšen manifest arhitekturne teorije Zahe Hadid je njen znanstveni center v Wolfsburgu, velika antropomorforizirana stavba, ki spominja na z možganskim tkivom skoraj prenasičeno lobanjo humanoida.

O privatizaciji trga Trafalgar
Edino načelo, ki v tem projektu ne pride tako zelo do izraza, ki pa ga Zaha Hadid uporablja predvsem pri svojih urbanističnih in arhitekturno-urbanističnih projektih, je plastenje. Da bi se Hadidova izognila inflatorni konzumaciji prostora in prometnim zastojem, niza prostore različne funkcionalnosti drugega nad drugim. To je prikazala v enem svojih najbolj družbenokritičnih projektov, ki pa so ostali nerealizirani. Gre za novo razmišljanje o londonski ikoni, trgu Trafalgar. Na primeru tega trga je izpostavljala tudi pri nas perečo problematično privatiziranja javnih površin. Klasični javni trg Trafalgar je razplastila v tri nivoje in javnosti namenila le srednjega, zgoraj in spodaj pa je namestila poslovni in stanovanjski program.

Kot nam je zaupala, jo pri boju za ohranjanje javnega prostora vodi spomin na prav posebno izkušnjo iz New Yorka. Lani se je tam udeležila kosila v nekem zares ‘čudnem’ klubu. Nameščen je bil v več etaž, ženskam pa v eno izmed njih dostop ni bil dovoljen. Zato tudi niso smele uporabljati stopnišča, da ne bi ‘po naključju zašle’ v napačni kotiček. In kot se zdi, je tudi v razvitem svetu, ki se predstavlja kot liberalen, takšnih kotičkov se veliko. Vstopanje vanje delegirajo neka nepisana pravila, s tem pa se ruši načelo transparentnosti javnega prostora. Boju za čim boljše javne prostore in predvsem za njihovo ohranjanje se s svojo arhitekturo vsaj simbolno pridružuje tudi Zaha Hadid, katere domovina, Irak, je prav v tem času kraj, kjer svobodnega javnega prostora ni.

Polona Balantič