Barok je v 18. stoletju preobrazil podobo slovenskih dežel, ob cerkvah so zgradili tudi vrsto dvorcev in mestnih palač ter oblikovali trge in mestne vedute. V tej dobi so se arhitektura, kiparstvo, slikarstvo in umetna obrt združevali v celostne umetnine, ki so s svojo likovno slikovitostjo in ekspresivno gorečnostjo močno nagovarjale ljudi vseh družbenih slojev. Zato se je barok kot umetnostni slog močno priljubil ljudem in čeprav se je izpel, so se poznobaročne prvine v slikarstvu s podobarskimi delavnicami ohranjale še vso prvo polovico 19. stoletja, sistem poslikave cerkva na podlagi baročne tradicije pa so v poznem 19. stoletju oživili t. i. nazarenski slikarji.

Glede na likovno zvrst na Slovenskem v baročni dobi po obsegu prevladuje sakralno slikarstvo, z velikimi opusi iluzionističnih fresk in oltarnih podob. Manj je posvetnega slikarstva, zato so še prav posebej dragocene freske v dvorcih, ki so se kljub vihri druge svetovne vojne ohranile v naš čas, in slike tujih mojstrov z različnimi prizori, kot so portreti, žanrski in mitološki motivi. Prvotno so te podobe bogatile grajske prostore, danes pa so večinoma v javnih muzejskih zbirkah. Na Kranjskem je delovala vodilna četverica domačih (oziroma pri nas udomačenih) baročnih slikarjev: Franc Jelovšek, Janez Valentin Metzinger, Anton Cebej in Fortunat Bergant. Baročno umetnost so naši impresionisti, ki so se ukvarjali zlasti z iskanjem narodotvornega v umetnosti, videli kot izrazit slovenski prispevek k zgodovini umetnosti, slikarja Fortunata Berganta pa so imeli za prvega slovenskega umetnika, ki je zrasel iz pristnega domačega slovenskega občutja.

Bergantovo življenje in delo
Fortunat Bergant je bil rojen leta 1721 v Mekinjah, umrl pa je leta 1769 v Ljubljani. Pripada drugi generaciji kranjskih baročnih slikarjev, ukvarjal pa se je zgolj s tabelnim slikarstvom (Jelovšek in Cebej sta bila tudi freskanta). Nikoli ni bil član slikarskega ceha, imel pa je podporo cerkvene aristokracije in razsvetljenskega kroga kranjskega plemstva, zlasti cistercijanskih opatov iz Stične in Kostanjevice na Krki ter plemičev iz rodbin Codelli in Erberg. V takratni Ljubljani je Bergant veljal za posebneža, bil je samosvoj in neporočen, vse življenje bival pri plemičih, pri Erbergih je tudi umrl. Ti so bili tudi njegovi največji meceni in oboje – tako posvetne kot cerkvene gospode – je tudi upodobil na elegantnih rokokojskih portretih, ki danes visijo v stalni zbirki Narodne galerije. Slikar je znal individualizirati upodobljenca in ga psihološko opredeliti, naslikal pa ga je v prefinjeni obleki z vsemi nadrobno izdelanimi detajli in značilnimi rokami, ki delujejo kot porcelanske, gube oblačil so ostro zalomljene in delujejo skoraj kiparsko. Portrete Erbergov so med drugo svetovno vojno odkrili v Firencah, tam so jih pripisovali neznanemu francoskemu slikarju oziroma jih prodajali kot dela Benečana Pietra Longhija, kar priča o visoki kakovosti Bergantove umetnosti.

Večji del Bergantovega sakralnega opusa pa še vedno krasi cerkve in domove zasebnih lastnikov ter je slogovno drugačen od naštetih portretov. Gre za podobe v katerih je svetnikom dal domače obraze, nekoliko naivne in celo anatomsko nepravilne, v čemer so nekateri videli slikarjev avtoportret. Večji del njegovega opusa je nastal v šestdesetih letih 18. stoletja, ko se je vrnil s študija na Akademiji sv. Luke v Rimu. Iz časa študija se je v arhivu nagrajenih del rimske akademije ohranila Študija sedečega moškega akta v profilu (1755—57), ki jo je, skupaj še z enim Bergantovim delom, odkrila Ksenija Rozman. Kot kapitolski akademik se je podpisal tudi na zadnji postaji križevega pota v Stični, ki je nastal leta 1766 in velja za osrednje Bergantovo delo. Stiški križev pot je izrazito osebno zasnovan, slikar je prizore skrčil na osrednje protagoniste – duhovno prežarjenega Kristusa v izstopajoči rdeči obleki ter ekspresivne rablje z izbuljenimi očmi in divjimi gestami (takšno nasprotje nas spominja na pasijonske slike slikarja Hieronymusa Boscha).

Križev pot je naročil stiški opat baron Frančišek Ksaverij Taufferer, ki je bil Bergantov glavni cerkveni mecen. S slikarjem sta se najbrž spoznala v Rimu, kjer sta oba študirala, in Bergant je nato naslikal vrsto del za cerkve pod stiškim patronatom. Bergant je naslikal tudi cikel petih oltarnih podob za znano božjepotno cerkev na Križni gori nad Ložem ter številne druge cerkvene slike, med katerimi so znamenita zlasti mala platna z ljubeznivimi prizori Marije oz. Jožefa z detetom Jezusom.

Avtor, ki deli raziskovalce
Za Bergantovo slikarstvo je značilna dvojnost med elegantnim obvladovanjem in ljudsko naivnostjo, kar še danes deli raziskovalce in zato so mnenja o slikarju različna, celo nasprotujoča si. Za njegovo slikarstvo je značilna dvojnost v likovnem izrazu (ekstatično zamaknjene svetniške podobe – elegantni rokokojski portreti) in kakovosti (vrhunska dela – poljudne ekspresivne slike blizu ljudski umetnosti), vsa dela pa odlikuje izrazita psihološka karakterizacija in poudarjena ekspresivnost. Umetniki in umetnostni zgodovinarji, ki so se ukvarjali z vprašanjem slovenskega v naši likovni umetnosti, so v zgodnjem 20. stoletju prav v Bergantu videli njene temelje, izjemno cenjen in občudovan pa je bil tudi pri naših modernističnih slikarjih.

Prestar in Ptičar, enigmi Bergantovega opusa
Največja uganka v slikarjevem opusu pa sta bili prav podobi s tradicionalnim poimenovanjem Prestar in Ptičar iz leta 1761, gre za dve sliki manjših dimenzij (74 x 57 cm), Prestar je na hrbtni strani tudi signiran in datiran (Wergant pinxt. 1761). To sta najbolj naturalistični Bergantovi deli in sta žanrski podobi ljudskih tipov, vendar so njune umetnostnozgodovinske interpretacije zelo različne. Po mnenju Leva Menašeja naj bi šlo za sliki cikla petih čutov (Prestar – okus, Ptičar – sluh), ki je bil bodisi nedokončan bodisi pozneje delno uničen (zanimivo je, da je bila slika Prestar najbrž že v 18. stoletju obstreljena in nato popravljena, kar je še danes vidno), Jure Mikuž pa je obe podobi interpretiral zlasti v okviru izrazite erotične konotacije, ki ju prinašata na videz nedolžni sliki vaških posebnežev. Sliki sta bili razstavljeni na Zgodovinski razstavi slovenskega slikarstva leta 1922, prvič sta bili reproducirani leta 1938 v Steletovi Monumenta artis Slovenicae 2 – Slikarstvo baroka in romantike, ti črno-beli fotografiji pa sta ostali edini dokaz po izginotju slik po drugi svetovni vojni in sta bili pri nadaljnjih obravnavah in raziskavah Bergantovega opusa. Veliko retrospektivno razstavo del Fortunata Berganta so pripravili v Narodni galeriji leta 1951, avtorica razstave in študije je bila Anica Cevc, uvodnik v katalog pa je napisal France Stele. Sliki Prestar in Ptičar sta bili pred izginotjem v lasti več generacij ljubljanske rodbine Hudovernik, o tem, kje sta bili sliki od konca druge svetovne vojne do danes, pa kroži več zgodb. Po zadnjih informacijah sta bili sliki skriti in je do njih s posredovanjem lastnikov prišel in ju identificiral kustos Narodne galerije in velik strokovnjak za baročno slikarstvo Ferdinand Šerbelj. Narodna galerija je s pomočjo ministrstva za kulturo sliki odkupila in ju bo umestila v stalno zbirko slovenske umetnosti kot ikonski deli baročnega obdobja in naše umetnosti sploh. Sliki sta dobro ohranjeni, vendar bosta vseeno restavrirani in po opravljenih posegih ju bodo, predvidoma jeseni 2017, predstavili na priložnostni razstavi o Bergantovem življenju in delu. Dr. Šerbelj pričakuje, da bodo do takrat raziskali tudi provenienco slik in razkrili njuno skrivnostno izginotje.

Bergant se je vrnil v Rim
Bergant je edini domači slikar, ki je lahko študiral v Rimu, kar so bile gotovo sanje vseh umetnikov njegove dobe. O tem bivanju v Italiji sicer ni znano veliko dejstev in tudi mnenje več raziskovalcev je, da študij na akademiji ni ničesar prispeval h kakovosti Bergantovih del, skoraj gotovo pa je vplival na samozavest umetnika in možnosti za naročila v domovini. Leta 2000 pa se je Bergant s svojimi deli simbolno vrnil v Rim, saj so reprodukcije njegovega križevega pota iz Stične uporabili na veliki petek za tradicionalen papežev sprevod v rimskem Koloseju. Vsako leto ob tem dogodku v spremljajoči knjižici (založijo jo v več jezikih) reproducirajo tudi križev pot in v jubilejnem svetem letu 2000 so se odločili za Bergantovega ter ga tudi prikazali v neposrednem televizijskem prenosu. Do te odločitve je prišlo ob pripravah na prvi obisk papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji, ko so predstavnike Vatikana peljali na ogled samostana v Stični. Bergantov križev pot jih je tako navdušil, da so ga izbrali med mnogimi, in tako je slovenski baročni mojster obkrožil svet in se vrnil v Rim. Po omenjenem križevem potu je bilo mogoče Bergantove podobe iz Stične videti tudi po drugih italijanskih mestih, v Palermu so sliko dvanajste postaje križevega pota – Jezus umre na križu – uporabili za plakat, ki je vabil na križev pot v postnem času leta 2010. Temu res lahko rečemo umetnostna globalizacija! Kratka vest o Bergantovem križevem potu na tradicionalni katoliški prireditvi na veliki petek v Rimu, ki jo spremljajo tudi milijoni gledalcev po celem svetu, je bila sicer objavljena v verskem tedniku Družina, vendar ni imela nobenega odziva v Sloveniji, ne v medijih ne v umetnostnozgodovinski stroki. Obširneje je bila ta zgodbo predstavljena šele v dokumentarni oddaji Kulturni vrhovi – Križna gora nad Ložem.

Andrej Doblehar