Lacan se je med drugim šolal tudi na jezuitski šolo College Stanislas, študiral pa je medicino in psihiatrijo. Dokler ni leta 1931 objavil prevoda Freudove študije O nekaterih nevrotičnih mehanizmih pri ljubosumju, paranoji in homoseksualnosti, je sledil uradnima doktrinama nevrologije in psihiatrije, ki sta poudarjali biološke razlage človekove duševnosti. Z objavo omenjenega prevoda pa je prišlo do preloma v njegovi miselnosti in ponovno vrnitev k Freudu. Lacan je tako sledil razvejani poti, ki jo je v nezavedni svet človekove duševnosti, oblikovan z jezikom in kulturo, odprl "oče psihoanalize" že z monumentalnim delom Razlaga sanj.

Za svoja dela na področju psihoanalize je menil, da so prava vrnitev k Freudu. To je pomenilo ponovno večje zanimanje za nezavedno, za kompleks kastracije in za vprašanje ega kot mozaika identifikacij, pa tudi osredotočenje na jezik pri vsej psihoanalizi. Njegova dela so zelo interdisciplinarna in se navezujejo na jezikoslovje, filozofijo in matematiko. Postal je pomemben avtor tudi za področja zunaj psihoanalize, posebej v kritični literarni teoriji, z abstraktnimi in prodornimi uvidi v človekovo duševnost in kulturo pa je prispeval tudi k humanistiki in družboslovju.

Izmuzljivost besede in njenega pomena
Vendar pa se Lacan v svojem delu ni opiral le na Freuda; do konca 30. let je obiskoval seminarje rusko-francoskega filozofa in zgodovinarja znanosti Alexandra Kojève o nemškem klasičnem filozofu G. W. F. Heglu, med drugim pa se je v svojem delu naslonil tudi na posmrtno objavljena predavanja švicarskega lingvista Ferdinanda de Saussurja o jeziku kot dogovorjenih mrežah razlik med besedami in pomeni. Po Lacanu je odnos med besedo in njenim pomenom nestabilen, izmuzljiv in drseč, med pomembnejše teoretske doprinose k humanistiki in družboslovju pa številni njegovi razlagalci štejejo še koncepte simptoma, fantazme, želje in užitka ter ločitev človekove simbolne razsežnosti od imaginarne.

"Uživaj v svojem simptomu"
Simbolna razsežnost se vzpostavlja z otrokovim učenjem jezika, predvsem pa s prepovedjo in odtegnitvijo užitka, ki jo v duševnost neizbežno prinašata jezik in z njim kultura. Skozi jezik in kulturo v človekovi duševnosti biva tudi družba. V Lacanovi zastavitvi predstavljajo simptomi kot izrazi človekove duševnosti in fantazme kot imaginarni scenariji načine, s katerimi človek kot simbolno bitje kulture in jezika izraža neizogibno odtegnjeni "predlingvistični" užitek. Skozi izkustvo in koncepte, ki jih vzpostavlja psihoanaliza, lahko razumemo, "prek katerih krivulj imaginarnega se vse tja do najbolj intimne razsežnosti izraža ujetje človeškega organizma v simbolno", je zapisal Lacan v Spisih, ki so v slovenskem prevodu leta 1994 izšli pri Društvu za teoretsko psihoanalizo.

Glavni predstavnik slovenske psihoanalitične šole po svetu Slavoj Žižek že v naslovu svoje leta 1992 pri britanski založbi Routledge objavljene knjige o Lacanu pravi, da človeku tako ne preostane drugega, kot da sledi vodilu "uživaj v svojem simptomu".

110 let od rojstva, 30 let od smrti
Jacques Lacan je umrl 9. septembra 1981 v Parizu in zapustil obsežno zbirko spisov in seminarjev, ki ubesedeni v izvirne jezikovne igre francoskega jezika spodbujajo ustvarjalne pristope k branju in prevajanju ter navdihujejo številne razlage v razvejani sodobni družboslovni in humanistični misli.