Da Vinci je najprej naslikal portret dame brez hermelina, nato pa nanj naslikal še dve različici hermelina, ki se razlikujeta po krznu.

Francoz Pascal Cotte je Damo s hermelinom zadnja tri leta preučeval s tehnologijo reflektivnega osvetljevanja, imenovano layer amplification method (LAM). Sliko je osvetljeval s serijo močnih luči, odseve pa posnel s kamero. Na podlagi meritev je nato ugotovil, kaj se je z umetnino dogajalo med posameznimi nanosi barv.

Slika "razpade" na plasti nanašanja
"Tehnologija LAM nam omogoča, da sliko 'olupimo', kot bi lupili čebulo. Leonardo si je pri slikanju Dame s hermelinom večkrat premislil, bil je omahljiv - večkrat je brisal, dodajal, spreminjal na tak ali drugačen način," je za BBC razložil Cotte.

Je podlasica v resnici vojvoda?
Ob novih odkritjih pa so se pojavile tudi nove teorije o zgodovini in nastanku Dame s hermelinom. Po eni izmed njih je da Vinci hermelina na sliko vključil zato, da bi z njim ponazoril ljubimca portretiranke.

Po prepričanju zgodovinarja naj bi umetnik na sliki sicer upodobil Cecilio Gallerani, ljubico milanskega vojvode Ludovica Sforze, ko je imela 16 ali 17 let. Leonardo je sliko naslikal leta 1490.

Portretiranka, katere oblačila nam povedo, da ni šlo za bogato plemkinjo, se v rahlem zasuku ozira za svojo levo ramo, stran od slikarja oziroma gledalca. Kot je značilno za renesančni portret, je največ pozornosti namenjene obrazu in rokam upodobljenke, vendar nič manj ne pritegne hermelin oziroma podlasica, ki jo drži v rokah. Ta je bil nosilec simbolike čistosti, saj je veljalo, da hermelin raje umre, kot da bi si umazal svoj čist, bel kožušček. Tega so uporabljali za obrobe in druge fine detajle plemiških oblačil, aristokracija pa je imela hermeline pogosto tudi na svojih domovih kot ljubljenčke.

Kdo si je zaželel hermelina v portretu?
Ludovico Sforza je bil v 18 letih, kolikor jih je Leonardo preživel v Milanu, umetnikov glavni mecen; na mestnih ulicah je bil znan kot "beli hermelin". Po eni teoriji je umetnik hermelina dodal sam, da bi se tako prikupil svojemu zaščitniku, po drugi pa naj bi ga za žival prosila portretiranka, ki je hotela, da bi se milanski dvor nedvoumno zavedal njune zveze.

Martin Kemp, profesor na univerzi v Oxfordu, največji pomen Pascalove raziskave vidi v tem, da ponuja uvid v da Vincijev um. "Že prej smo vedeli, da je na začetku veliko "brkljal", ampak zdaj vemo, da je elemente prestavljal in zamenjeval skozi celoten proces. To pojasni tudi, zakaj je imel take težave z dokončevanjem slik."

Dama s hermelinom je eden izmed zgolj štirih ženskih portretov, kolikor jih je ustvaril italijanski renesančni mojster. Od leta 1800 je v lasti družine Czartoryski, razstavljena pa je v Nacionalnem muzeju v Krakovu.