Ampak koliko to po dveh desetletjih sploh še drži?
"Kaj je resnična 'underground' in alternativna kultura? To je združba progresivnih ljudi, avantgardne družbe (običajno umetnikov, žurerjev, pisateljev in glasbenikov), ki so "budni", nimajo opranih možganov in ne želijo sprejemati nekaterih negativnih dosežkov sodobne družbe, kot so družba klonov, vojne, plastična zabava, predpripravljeni življenjski paketi, hitra hrana za možgane … Zberejo se, da svobodno izmenjajo pozitivne ideje in dobre vibracije, da slavijo življenje, žurajo ter izboljšujejo svet brez nasilja, izgredov ali pranja možganov."

"Žal Metelkova trenutno ne kvalificira, da bi predstavljala niti resnično underground, niti resnično alternativno kulturo. Čeprav bi lahko, če bi koga brigalo." Tako kritično načne pogovor o ljubljanskem avtonomnem kulturnem centru Rus Dimon, ki je nekoč na turnejah kot didžej in videograf spremljal skupino Gogol Bordello, nato v ljubljanskem Rogu ustanovil kultni klub Ultimo, potem ko je na Metelkovi postal "persona non grata" ("Raven zabave dvignem na novo raven in nekateri so se ustrašili, da se, potem ko so ljudje okusili pravi žur, ne bodo več hoteli zadovoljiti s čimer koli manj."), pa zdaj prireja odmevne multikulturne zabave povsod, kamor ga povabijo.

"Metelkova, ki so jo pred 20 leti zagnali ustvarjalni ljudje s pozitivnim zagonom in dobro vizijo resnične alternativne kulture, je v vseh teh letih izgubila svojo izvirno ekipo in danes v bistvu ni kaj dosti več od nekaj nočnih klubov, katerih lastniki tekmujejo med sabo, prodajajo alkohol in kakršno koli že zabavo v 'brez-najemninski-brez-davčni' coni z držo 'kam drugam pa boš šel ob tej uri'," nadaljuje Dimon, ki ob tem izpostavlja še zavist, igrice za nadvlado, neprofesionalni odnos lastnikov barov in celo "sabotiranje dobrih žurov". "Anarho-kapitalizem pod preobleko underground in alternativne kulture."

Katarina Deskovič, vodja Gala hale, pa: "Ne vem, kaj obstaja, kar je bolj "alter" od Metelkove."
Kateri opis torej bolj ustreza stanju Metelkove danes? Je Metelkova stičišče (alternativnih) kultur, poligon kulturne ponudbe, ki je drugje v Ljubljani preprosto ni, kot pravi Jasna Babič iz Gromke, ali pa se je izrodila v shajališče povsem običajnih ljudi, ki gredo sem na poceni pivo in "džoint"?

Od vojašnic do nočnih lokalov
AKC Metelkova je nastal leta 1993, ko je skupina prostovoljcev in aktivistov, povezanih v "Mrežo za Metelkovo", zasedla poslopja kompleksa nekdanje vojašnice jugoslovanske vojske. Stavbe, predvidene za rušenje, so preuredili v najrazličnejše klube, lokale in galerije, nekdanji vojaški zapor pa so leta 2002 preuredili v enega najbolj "kul" hostlov v Evropi, hostel Celica.
Ob tem širši kompleks (ta ne sodi pod AKC) sestavljajo še Slovenski etnografski muzej, Narodni muzej Slovenija, Zavod za varstvo kulturne dediščine in novi Muzej sodobne umetnosti Metelkova trendovskega videza. Lokacija se dejansko zdi idealna za tovrstni center: ne čisto v središču, kjer ne bi imela Metelkova ob "urbanem lišpanju" v zadnjih letih nobene možnosti za obstanek, a še vedno v nekaj minutah (pijanskega opotekanja) dostopna od glavne železniške postaje in postaje mestnega avtobusa.

Da leži med kliničnim centrom, kamor občasno sprejmejo koga na izpiranje želodca, in med starimi stanovanjskimi hišami, od koder redno prihajajo pritožbe zaradi hrupa, je ironija posebne vrste. Pravni status Metelkove ostaja neurejen, zato občasno nastajajo napetosti z aktualnimi oblastmi. Leta 2006 je tako državni inšpektorat za okolje in prostor porušil urbano likovno skulpturo Mala šola, češ da je bila zgrajena brez ustreznih dovoljenj.
Pisana družba
Da vstopaš v nekdanji vojaški kompleks, nakazuje že skupaj zbita vratarnica ob vhodu, številne stavbe imajo zamrežena okna, ograje pa so iz hladnih žičnatih in betonskih preuredili v ustvarjalni skupek starih kolesnih ogrodij in grafitov. Večerni zrak polnijo vonj kanabisa, piva, kebaba in, če veter napačno zapiha, scalnice iz zunanjih latrin za Jalla Jallo.
Ob steni Celice neki Afričan na svoji stojnici prodaja rastafarijanske pletene čepice, živopisane mozambiške hlače in zgoščenke z etnoglasbo, nasproti stojnice obiskovalce motrijo velikanske predelane izložbene lutke.
V notranjosti hostla, ki so ga leta 2006 v popotniški bibliji Lonely Planet označili za "najbolj hip" hostel na svetu, spet drugi pa ga imajo za nekakšen zloščeni tujek v razsuti okolici, poteka glasbeni večer. Po turško sedeč moški po enem od "vse, kar lahko poješ" večerov s tortiljami za 5,90 evra neutrudno žuli svoj sitar, turisti, med katerimi prevladujejo Britanci, pa zamaknjeno pozibavajo z glavo.

"Skvoterski šik"
"Ljubljanski skvoterski šik", so pred leti v New York Timesu primerno naslovili reportažo o nočnem življenju na Metelkovi in okolici. Tam so avtorja članka poleg "noro okrašenih stavb" najbolj impresionirale žurerske (beri: pivske) navade Slovencev, ki Metelkovo zapustijo šele ob sedmih zjutraj. Nepredstavljivo za Američane, kjer se nočni lokali navadno zaprejo najpozneje okoli dveh.
Morda sicer ne moremo soditi o ponočevanju Slovencev glede na stanje na Metelkovi, a dejstvo je, da je AKC v teh letih postal znan kot kraj, kamor greš, ko se vse drugo zapre, kot je izpostavil tudi Dimon. "Meni se ta potencialno dober kraj zdi preprosto zlorabljen. Shajališče množic, ne ravno združenih, da bi slavile življenje, ampak bolj skupki ljudi, ki želijo žurirati zase vsak. Razen redkih izjem brez zagona, brez pozitivne energije … Kraj dejansko izsesava energijo iz njih – "umetniške" inštalacije vampirjev/zombijev/glodavcev so prav gotovo tam z razlogom," razlaga Dimon, ki pravi, da sta edini "alternativni" stvari na Metelkovi trava in kajenje v lokalih.

"Prekletstvo Metelkove"
Predstavniki AKC-ja to odločno zavračajo - čeprav priznavajo, da se Metelkova lahko alter puristom včasih zazdi skomercializirana. Babičeva tako govori o "prekletstvu Metelkove", ki se ob petkih spremeni v "splošni žur plac". "In smo postavljeni pred izbiro: lahko bi ob petkih zaprli ali pa delamo program tudi takrat, ampak za širšo množico, ob drugih dnevih pa izvajamo svoj program. In mi pravimo, da šele ob drugih dnevih lahko prepoznaš pravo občinstvo Metelkove."
Podobno razmišlja tudi Deskovičeva: "Marsikdo ne razume, da Metelkova ni le "žur plac" in da smo nekateri dejansko posvetili vso svojo energijo, delo in voljo, da jo ohranjamo, da je neki posebni kulturni biser v slovenskem, evropskem in svetovnem merilu. Zato imamo dostikrat težave z obiskovalci, ki ne zahajajo v klube, ki ne poznajo našega širšega delovanja in njegovega pomena, ampak pridejo na Metelkovo le na druženje in pijačo in ne spoštujejo določenih pravil."

O očitkih, da Metelkova ni več alternativna, pa Deskovičeva: "To, kar nekateri trdijo, da drsi v komercialo, enostavno ne drži. Tiste bi z veseljem opozorila na premnogo konkretnih dogodkov, kjer nastopajo povsem neznane, a kakovostne skupine, večina njih je brezplačnih, na katerih jih nikoli ne vidimo. Je pa res, da marsikdo pogojuje termin "alter" s tem, da bi moralo biti vse brezplačno, sploh na Metelkovi, ampak to je v današnjih časih popolnoma nemogoče."