V nedeljo je bil na sporedu prvega programa nacionalke dokumentarni portret Milan Mihelič, arhitekt, pod katerega je kot scenarist, režiser in montažer podpisan Amir Muratović.

Predlanski nagrajenec sklada Jožeta Plečnika za arhitekturni opus, leta 1925 rojeni Milan Mihelič je eden najpomembnejših slovenskih arhitektov 20. stoletja. Velik del življenja se je posvečal oblikovanju ljubljanske mestne magistrale, ob kateri so zrasle njegove stavbe na Bavarskem dvoru (mednarodna avtomatska telefonska centrala, stolpnica SCT, stolpnici v Kersnikovi ulici, črpalka ob Tivolski) in v bližini Gospodarskega razstavišča (hali B in C, Konstrukta in stolpnica RTV, veleblagovnica Slovenijales). Ob Dunajski cesti je načrtoval tudi novo cerkev v Stožicah.

Mihelič ostaja natančen v prav vsakem detajlu ter nepopustljiv do naročnika in izvajalcev, predvsem pa do samega sebe; sodeloval je pri prenovi Gospodarskega razstavišča in mu vrnil sloves izjemne arhitekture izpred petdesetih let.

Nezadovoljen s smerjo, ki jo je ubral urbanizem v Ljubljani
Njegove stavbe nastajajo po zrelem premisleku, zato so jasna v zasnovi in osvobojene nepotrebnih detajlov. Mednarodna avtomatska telefonska centrala s svojo napeto stekleno fasado predstavlja enega vrhuncev slovenske arhitekture. Bila je del ideje severnih mestnih vrat - osmih stolpnic, ki bi Ljubljani dale monumentalno in prepoznavno mestno podobo. Žal je uresničena le stolpnica S2: nagrajene arhitekturne in urbanistične rešitve so bile razveljavljene, gradnja pa prepuščena zakonom kapitala. Zato je arhitekt izjemno kritičen do današnje urbanistične politike glavnega mesta.

Pečat na mestih nekdanje skupne domovine
S svojimi deli je Mihelič zaznamoval središča Novega Sada, Osijeka in Vukovarja (večino teh naročil si je priboril na natečajih): veleblagovnica Stoteks v Novem Sadu zaznamuje križišče dveh najpomembnejših mestnih ulic, blagovnica v Osijeku pa je bila "najsodobnejši supermarket v Jugoslaviji". Obe stavbi sta bili nagrajeni z najvišjimi državnimi nagradami za arhitekturo.

Z Ilijo Arnautovićem sta načrtovala prve povojne stanovanjske stolpnice v Ljubljani (Savsko naselje, Roška ulica). Ob tem sta - da bi preizkusila sistem sanitarnih vozlov - eno etažo stolpnice postavila na zemljišču v Peričevi ulici. Portretiranec nocojšnjega filma še vedno živi v tem "poskusnem stanovanju".

Pri filmu, ki je nastal v produkciji Uredništva dokumentarnih filmov, so sodelovali še Marko Kočevar (direktor fotografije in snemalec), Frane Povirk (zvokovni mojster) in Robert Sršen (mojster zvokovne obdelave).