Glavne slovesnosti v Torinu, prizorišču zimskih olimpijskih iger leta 2006, načrtujejo med 10. aprilom in 23. majem, ko bo nadškofija postavila na ogled domnevni laneni Kristusov mrtvaški prt. Med obiskovalci iz Vatikana napovedujejo tudi papeža Benedikta XVI. Čeprav je torinski prt last Vatikana, ga hranijo v posebni komori v torinski katedrali; "Navadni smrtniki", ki so se prijavili za ogled, bodo prt lahko občudovali vsega skupaj od tri do pet minut.

Relikvija ali ponaredek?
Mnogi kristjani verujejo, da je ta mrtvaški prt prav tisti, v katerega so po smrti zavili Jezusa Kristusa: na njem so sledovi krvi, ki naj bi mu tekla iz ran, ki jih je dobil med križanjem. Verniki verjamejo, da na prtu vidijo Kristusovo podobo, ki se je prenesla na lanena vlakna.

Drugi spet menijo, da gre za navadno srednjeveško potegavščino. Prt se je sicer že večkrat znašel pod lupo znanstvenikov. Pred 20 leti so raziskave pokazale, da je tkanina pravzaprav srednjeveškega nastanka, in sicer naj bi izhajala iz 13. ali 14. stoletja. To so potrdile tudi lanske raziskave na univerzi v Pavii: tamkajšnji strokovnjaki so namreč dokazali, da je bilo prt čisto mogoče izdelati v 14. stoletju, in sicer z uporabo poceni materialov in preprostega postopka (raziskavo je sicer deloma financiralo italijansko združenje ateistov in agnostikov). To časovno sovpada s časom, ko se je mrtvaški prt prvič pojavil (okrog leta 1360). Prt je dolg štiri metre v dolžino in en meter v širino, skozi stoletja pa so ga razjedle številne poškodbe.

Obe strani se naslanjata na znanost
Katoliška cerkev se o avtentičnosti prta ni nikoli izrekla, pravijo le, da je močan simbol Kristusovega trpljenja. Je pa razprava o prtu toliko bolj žgoča v znanstvenih krogih, saj nekateri znanstveniki trdijo, da so zaplate, s katerimi so zakrpali luknje po požaru, spremenile rezultate testa z radioaktivnim vodikom, ki je ovrgel avtentičnost prta. Obstaja tudi argument, da so znanstveniki za analizo izbrali "nereprezentativen" del prta. Izsledki študije, ki jo je opravila hebrejska univerza, pa kažejo, da podobe pelodov in rastlin, ki so na prtu, izvirajo z območja okoli Jeruzalema v osmem stoletju.

Relikvije, povezane z Jezusom
Torinski prt je sicer najslavnejša, a nikakor ne edina relikvija, povezana z Jezusom: znan je tudi t. i. sudarij iz Ovieda, kos blaga, ki naj bi ga Jezusu ovili okrog glave, potem,ko je umrl (omenja ga Janezov evangelij). V oviedu relikvijo razstavljajo trikrat na leto. Lise na sudariju se ujemajo s tistimi na zgornjem delu torinskega prta - zagovorniki trdijo, da sta kosa blaga pokrivala isto telo, skeptiki pa opozarjajo, da preizkus, ki je to dokazal, ne dopušča enoumnih sklepov. (Mimogrede, kri na obeh kosih blaga pripada isti krvni skupini, AB, ki je bila na Bližnjem vzhodu pogosta, med srednjeveškimi Evropejci pa zelo redka. Ostanki prahu na obeh dokazujejo, da sta se na neki točki svojega obstoja znašli tudi v Palestini).

Na koncu velja omeniti še Veronikino tančico: krpo, s katero naj bi brisali Jezusov pot, medtem ko je nosil križ; na njej naj bi prav tako bil odtis Kristusovega obraza. Je pa res, da se danes več relikvij poteguje za naziv Veronikine tančice: eno, ki so jo častili že v srednjem veku, hranijo v Petrovi baziliki v Rimu. Dobrih fotografij tega kosa blaga ni, nazadnje pa so jo natančneje pregledali leta 1907, ko je jezuitski umetnostni zgodovinar Wilpert dobil dovoljenje, da je odstranil varovalno steklo. Primerke "Veronike" hranijo še v hofburški palači na Dunaju, v katedrali v Alicanteju (v 15. stol. so jo kupili od dedičev bizantinskega cesarja) ter v Jaénu, prav tako v Španiji (njihov "santo rostro", kot mu rečejo, najverjetneje izhaja iz Siene ter iz 14. stoletja).