81-letni umetnik, ki je znan po svojih gromozanskih skulpturah, načrtuje nov podvig, sestavljen iz 410.000 raznobarvnih aluminijastih sodov, sicer namenjenih shranjevanju nafte. Skulptura bo naslovljena Mastaba in bo za razliko od večine Christovih projektov stalna.

Mastaba je sicer poimenovanje za grobnico, ki je običajno narejena iz opeke ali kamna in je bila najverjetnejša predhodnica piramide. Sam izraz mastaba, ki pomeni hišo za večnost ali večno hišo, izhaja iz arabskega izraza za klop iz blata, ki se je te strukture najverjetneje prijel zaradi njene oblike.

Dolgotrajno iskanje primerne lokacije
Načrtovanje tega projekta je od začetka potekalo z Jeanne-Claude, Christovo ženo, s katero sta bila vse do njene smrti leta 2009 tako rekoč nerazdružljiva in sta nekje od sredine 90. let minulega stoletja vse projekte zasnovala skupaj. Idejo za Mastabo sta predstavila pred natanko desetimi leti v Saint-Paulu na jugu Francije in že takrat se je načrtovalo, da se jo postavi v puščavi v Združenih arabskih emiratih (ZAE). Umetnik je takrat povedal, da je dovoljenje za postavitev že skušal pridobiti na Nizozemskem in v Teksasu, vendar ni dobil odobritve oblasti.

Geometrijski vzorci po vzoru islamske umetnosti
Christo je nedavno napovedal, da bodo priprave trajale tri leta, ko bodo te enkrat mimo, bo 150 metrov visoka struktura zrasla v le nekaj tednih. Struktura iz raznobarvnih naftnih sodov pa bo, če se jo bo gledalo iz daljave, spominjala na islamske geometrijske vzorce. In kakšna bo barvna zastopanost? Šlo bo za sode v 10 različnih barvah, in sicer: 113.244 svetlo rumenih, 47.512 temno oranžnih, 12.780 svetlo rožnatih, 11.648 bledo rjavih, 10.455 smaragdno zelenih, 7.298 travnato zelenih, 7.134 svetlo slonokoščenih, 5.044 bledo vijoličastih, 3.728 kobaltno modrih in 1.157 pastelno zelenih.

Kako pa je minilo kar 40 let od začetka snovanja tega projekta? V 60. letih preteklega stoletja sta z Jeanne-Claude sprva načrtovala manjšo različico Mastabe med Houstonom in Galvestonom v ZDA, vendar sta projekt opustila zaradi omejitev, ki so jih predpostavljale tamkajšnje uredbe. Zahvaljujoč predlogu tedanjega francoskega zunanjega ministra Louisa De Guiringauda, ki je bil Christov privrženec in del vladne ekipe pod predsednikom Valéryjem Giscardom d'Estaingom v poznih 70. letih, sta se umetnika ozrla v puščavo v okolici Abu Dhabija.

Lokacija, ki sta jo Jeanne-Claude in Christo izbrala med svojimi izvidniškimi izleti po tem območju, leži južno od Abu Dhabija. "Rada imava to območje, to lokacijo. Logistika projekta bo zahtevala ceste in počivališča ob njih, za vse to bomo poskrbeli sproti," je umetniški par povedal pred leti.

Prvič sta tja odpotovala leta 1979 pod pokroviteljstvom francoskega ministrstva za zunanje zadeve, kasneje pa sta lokacijo obiskala še sedem- ali osemkrat, medtem ko sta se posvečala svojim drugim projektom po svetu. "Vzljubila sva to območje," pravi Christo danes. "Našla sva lokacijo, ki sva jo želela zase."

"Fizično gledano lahko projekt zaženemo že jutri"
In tako je zdaj umetnik po štirih desetletjih načrtovanja, posvetovanja z gradbeniki, arhitekti, raziskovalci in oblastmi v ZAE, blizu dejanski postavitvi skulpture, ki jo je ne le načrtoval najdlje časa do zdaj, temveč bo tudi njegova največja stvaritev nasploh – pravzaprav največja skulptura na svetu, poroča The Art Newspaper. "Fizično gledano lahko projekt zaženemo že jutri, vendar še ni nič dokončno odločeno," pravi Christo. "Gre za proces, vendar sem zelo odprtega duha! Povsem mogoče je tudi, da se bom jutri posvetil kakemu drugemu projektu ... "

"Moji projekti so o dejanskih stvareh," še pove Christo, "Dejanskem vetru. Dejanski vlagi. Dejanski suši. Dejanske stvari. Niso fotografije. Ne znam uporabljati računalnika. Ne gre za ravne površine. Ne za propagando. Temveč dejanske stvari."

Umetnik s polnim imenom Christo Vladimirov Javacheff je svojo ženo Jeanne-Claude, s katero sta bila rojena na isti dan (13. junija 1935), spoznal leta 1958. Takrat si je kot revni bolgarski priseljenec v Parizu služil denar s portretiranjem premožnih meščanov. Na eni od svojih ustvarjalnih misij – na obisku pri ženi aristokratskega generala – je srečal očarljivo hčer svoje stranke, ki je pozneje postala njegova žena Jeanne-Claude, s katero sta postala nerazdružljiva tudi v poslovnem svetu.

Christova zadnja odmevna stvaritev je bila lani postavljena inštalacija Plavajoči pomoli (The Floating Piers), ki so potekali po gladini italijanskega jezera Iseo. Pomole so za javnost odprli sredi poletja, vsak dan pa se je po njih sprehodilo tudi več kot 70 tisoč ljudi, skupna številka je na koncu presegla milijon obiskovalcev. In tudi ta ideja je nastala pred več deset leti, ko si je umetniški par zamislil dvokilometrski pomol v argentinski delti reke Rio de la Plata.

Computer simulation of The Mastaba from Christo and Jeanne-Claude on Vimeo.