Rušenje Kolizeja poteka že en teden, stroka, ki je rušitvi nasprotovala, pa je bitko izgubila, je poročala novinarka Špela Kožar. Generalni direktor Kranjske investicijske družbe je Kolizej kupil leta 2003, naslednje leto razpisal natečaj za novi Kolizej in leta 2005 sprožil prvo pobudo za ukinitev statusa spomenika. Z Anderličem se je v Odmevih pogovarjala Rosvita Pesek.

Kolizej naj bi stal 140 milijonov, več kot stadion Stožice. Imate finančno konstrukcijo že zaključeno?
Ne še do konca. Za to imam še čas, približno leto in pol, do izdaje gradbenega dovoljenja. Samo priprava OPPN-ja (občinskega podrobnega prostorskega načrta) bo trajala nekje do prve polovice leta 2012. Potem je tu še izdelava prostorskega oziroma dokončnega gradbenega načrta za gradbeno dovoljenje, predvideno je do konca 2012, najpozneje spomladi 2013.

Proti sebi ste imeli kar precej društev – društvo umetnostnih zgodovinarjev, civilno iniciativo, komisije Zavoda za varstvo kulturne dediščine, tudi mednarodne komisije … Očitki so bili tudi zelo konkretni. Umetnostni zgodovinar in nekdanji direktor direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo Damjan Prelovšek je rekel: "Kolizej je bil kupljen z namenom, da se podre. Ni cenejše parcele v centru Ljubljane, kot da se kupi stara stavba in se potem poruši. Tako, kot je padel Kolizej, bodo tudi druge stavbe iz 19. stoletja." To je najpogostejši očitek. Kako odgovarjate?
Vsak ima pravico do svojega mnenja, tudi gospod Prelovšek. Graditeljem pariškega stolpa so naložili rušenje po pariški razstavi, a še danes stoji. Z drugimi besedami, kar se tiče Kolizeja: ni bil poceni nakup. Približno 20 milijonov je stal samo nakup, izselitev in preostali stroški v povezavi s projektom do zdaj pa skupaj 28 milijonov in pol. Če bi bilo poceni, potem bi se kdo javil na moj oglas leta 2009, ko sem ponujal vsakomur nakup za 22 oziroma 23 milijonov evrov.

Vam se težko očita, da nimate posluha za tradicijo in zgodovino. Ne nazadnje ste svoje posestvo Pule čudovito obnovili. Zakaj se pri Kolizeju niste odločili za druge možnosti, ki ste jih imeli - bodisi za rekonstrukcijo bodisi za kombinacijo starega in nečesa novega? Zakaj udarno porušiti do temeljev, zakaj niste kombinirali in pustili neke zgodovine na tem mestu?
Ni bilo mogoče. Strokovne analize treh strokovnjakov, doktorjev znanosti s področja gradbeništva, so že leta 2006 v študiji potresne varnosti in konstrukcijske stabilnosti Kolizeja pokazale, da tega ni bilo mogoče ohraniti. Mogoče pa bi bilo objekt porušiti in zgraditi enakega na novo. To pa bi bilo nesmiselno.

Ker?
Vse možnosti so bile preigrane. Mogoče pa je narediti nekaj novega na tem prostoru za 21. stoletje. In to je moj namen. Leta 2003 sem res to kupil, a prvi trenutek še ni bilo odločitev, kaj in kako. Ideja je zrasla v naslednjega pol leta. Po preverbi vse dokumentacije z Mestne občine Ljubljana, ki je leta 1995 po delni porušitvi Kolizeja že naročila pri zavodu za raziskavo materialov ustrezno študijo, preverbo stabilnosti in statični izračun – na osnovi tega smo naredili novo študijo, ki je bila končana leta 2006.

Prihaja očitek: naročilo se je mednarodnim strokovnjakom, naj podajo mnenje o vrednosti Kolizeja. Takrat jih je prehitela upravna enota in izdala dovoljenje za rušenje objekta. Ustvari se nekakšen vtis o politični povezanosti in o tem, kako zaobiti mednarodno strokovno javnost, ki bi lahko dala zelo ugodno ali pozitivno mnenje o vrednosti tega spomenika.
Mislim, da ni tako. Za gradbeno dovoljenje je bila dokumentacija pripravljena in vložena pred dvema letoma. Prostorski akt je bil naknadno še nekoliko popravljen in lanski tako imenovani prostorski akt, ki je bil sprejet za mesto Ljubljana, je sploh omogočil, da sem lahko vložil za gradbeno dovoljenje. Ker je bila dokumentacija starejša kot dve leti, sem jo letos moral spet popravljati in jo v januarju in februarju vložil za gradbeno dovoljenje. Gradbeno dovoljenje se je izdajalo polno leto, izdano je bilo 22. aprila. Jaz bi vprašal vse tiste, kje so bili prej osem let. Kaj so delali?

Če vas citiram: "Ekonomsko v Sloveniji nismo sposobni varovati vsakega kamna, odločati se moramo o prioritetah." To so vaše besede iz leta 2006. Če bi bili Ljubljančan, bi vam bilo škoda Kolizeja, če odmislite svoj ekonomski interes in svojo pozicijo?
Še enkrat ponavljam, ne gre za ekonomske interese, gre za golo dejstvo, da Kolizeja v tej obliki ni bilo mogoče ohraniti. Je pa treba povedati še nekaj drugega, pravilno ste me citirali. Res je, nobene druge alternative ni bilo, kot narediti nekaj novega, nekaj za 21. stoletje. To, kar je bilo tam, pa je bil ostanek zgodovine, ki ni mogel služiti ničemur, še zlasti ne potrebam sodobnega časa.

Povejte nam še, kdaj bomo sedeli v novi operni dvorani?
Jaz upam, da bo prostorski akt v prvi polovici leta 2012 sprejet in da bo gradbeno dovoljenje izdano najpozneje v začetku 2013. Tovrstne projekte je mogoče zgraditi v od štirih do petih letih, to je 72 tisoč kvadratnih metrov skupnih površin. Če to primerjam z Elbphilharmonie v Hamburgu, katere odprtje so načrtovali za lansko leto, pa jo bodo verjetno odprli šele leta 2013, in podobnimi projekti, potem to ni predolgo.

Torej še v tem desetletju?
Absolutno.