Charles-Edouard Jeanneret-Gris, kot je Le Corbusierovo pravo ime, se uvršča med največje arhitekte 20. stoletja. Njegove zgradbe stojijo po vsem svetu - od Indije do Argentine. Na sliki: Vila Savoye. Foto: EPA
Charles-Edouard Jeanneret-Gris, kot je Le Corbusierovo pravo ime, se uvršča med največje arhitekte 20. stoletja. Njegove zgradbe stojijo po vsem svetu - od Indije do Argentine. Na sliki: Vila Savoye. Foto: EPA
Med Corbusierova najbolj znana dela sodijo romarska cerkev Notre Dame du Haut v Ronchampu v Franciji, samostan Sainte Marie de La Tourette v Lyonu, Narodni muzej zahodne umetnosti v Tokiu, Center Le Corbusier v Zürichu in muzej v indijskem mestu Ahmadebad. Delal je tudi načrt za glavni sedež Združenih narodov v New Yorku.
Le Corbusier: Unité d'habitation v Marseillu
Na pilote postavljeni stanovanjski orjak Unité d'habitation v Marseillu je najznamenitejša realizacija Le Corbusierove teorije stanovanjskega bloka. Stavba velja za ključen vir navdiha za nastanek arhitekture brutalizma, v naslednjih letih pa je po Evropi zraslo veliko njej podobnih objektov.
Le Corbusier: Nenavadna ptičja pesem in bik (1957), tapiserija
Le Corbusier je svojo prepoznavno estetiko, ki je bila tesno 'zvezana' s praktično vlogo objektov, izoblikoval iz več virov. Zagotovo je bilo pomembno njegovo srečanje s kubizmom – tudi sam je ustvarjal slike v kubistični maniri. Foto: Heidi Weber Museum
Le Corbusier: Ronchamp, Notre-Dame-du-Haut
Načrtoval je tudi reprezentativne objekte političnih oblasti in sakralne stavbe. Med zadnjimi sta najbolj sloviti cerkev sv. Petra v Firminyju in kapela Notre-Dame-du-Haut v Ronchampu.

Corbusierovo delo ostaja tudi danes eno najbolj cenjenih in relevantnih v okviru arhitekturnega diskurza, vendar pa kljub temu v zadnjih dveh desetletjih ni doživelo nobene večje predstavitve oziroma razstave. Mnogi aspekti Corbusierovega dela in vpliv na današnjo arhitekturo ter urbanizem tako ostajajo prikriti, kar pa želi muzej Vitra z omenjeno razstavo popraviti. Prvič je bila mednarodna retrospektiva, ki je nastala v sodelovanju Vitre z Nizozemskim arhitekturnim inštitutom in Kraljevim inštitutom britanskih arhitektov, predstavljena Rotterdamu, pred dvema letoma, po 'popotovanju' po Evropi - od matične hiše, do Lizbone in Londona - pa jo bo od 9. julija do 5. oktobra letos.

Drugi umetniki za osvetlitev
Kot glavni cilj so si kuratorji Stanislaus von Moos, Arthur Rüegg in Mateo Kries zadali predstavitev sodobnega pogleda na Corbusiera, pri tem so v razstavo tudi vtkali rezultate strokovnih raziskav in tudi bolj obširno predstavitev njegovega dela mlajšim generacijam, ki Corbusiera že sprejemajo skozi kontekst zgodovine 20. stoletja. Razstavo prične prikaz arhitektovega zgodnjega dela, ko je deloval še v Švici v rojstnem mestu La Chaux-de-Fonds, v nadaljevanju sledijo zgradbe iz 20. let prejšnjega stoletja (kot je npr. Villa Savoye zgrajena v letih 1928-31). Vrhunec razstave pa je prikaz Corbusierovega monumentalnega dela v 50. in 60. letih, ko ja nastala Chapel of Ronchamp (1950-55) in ko je Corbusier uspel uresničiti svoje sanje v indijskem mestu Chandigarh. Poleg kronološkega pregleda pa razstava ponuja precej bol široko interpretacijo.

Delitev na tri sekcije (Kontekst, Zasebno in javno, Umetnost gradnje) omogoča tudi osredotočanje na važnejše teme Corbusierovega dela, vse od zanimanja za Sredozemlje in Orient, premika k organskim formam v 30. letih in raziskovanja novih tehnologij in medijev pozneje. Tako se razstava trudi prikazati celovito podobo Corbusierove arhitekture in tudi dela nasploh, katerega centralna ideja je vodila k združitvi arhitekture z urbanizmom, slikarstvom, oblikovanjem in drugimi vejami umetnosti. Zatoso razstavljena tudi dela Charlotte Perriand, Jeana Prouvéja, Fernanda Légerja, Georgesa Braqua, katerih dela omogočajo kontekstualizacijo Corbusiera in njegovega vpliva na umetnost.

Pet določil Corbusiera
Le Corbusier je sodobno arhitekturo zaznamoval tudi s svojimi petimi določili arhitekture, v katerih povzema svoje zamisli o novi ureditvi življenja posameznika v sodobnem kolektivnem sistemu "po načelih antikonformizma in neobičajne prostorske svobode", ki določajo njegov načrt stanovanjske celice (immeuble villa):

Piloti
Hiša naj stoji na pilotih, kar omogoča uporaba armiranega betona. Običajna hiša se je 'vglabljala' v zemljo, česar posledica so bili vlažni in temačni prostori. Hiša na pilotih je zračna, pod njo pa je vrt.

Strešni vrtovi
Le Corbusier je vrt postavil tudi na streho, ki v zmernem ali hladnem podnebnem pasu ne sme biti tradicionalna streha s kapi. Takšna streha, ki odvaja deževnico, ni primerna v primeru gradnje z armiranim betonom in uporabe centralnega ogrevanja. Voda naj se odvaja v notranjost hiše, obenem pa mora biti streha vedno vlažna, ker vlaga utrjuje armirani beton. Najboljši ukrep je tako prekriti streho z vedno vlažnim peskom in zemljo, kar omogoča uspevanje bujnega vrta.

Prosto nadstropje
Zidovi niso več nosilci stavbe in njene teže. Talni načrt se več ne prilagaja nosilnim zidovom, katerih funkcijo prevzamejo stebri. Nadstropje je tako prosto oziroma je prost tloris, pri katerem lahko zdaj izrabimo prav vsak kvadratni centimeter površine.

Podaljšano okno
Ker stena ni več nosilni element, je prosta in okno lahko poteka od enega konca stavbe do drugega. To omogoča zadostno dovajanje svetlobe v stanovanje, kar je Le Corbusier imel za temelj dobrega počutja.

Prosto pročelje
Ta točka je vzporednica prejšnje. Znova gre za to, da v notranjost stavbnega volumna pomaknjeni nosilni stebri omogočajo svobodno oblikovanje pročelja, ki je le še opna ločnih zidov ali oken. Možnost velikih oken v stavbo vnaša bolj sproščeno vzdušje.