Slika se vrača še letos, a izvirnik je dokončno izgubljen. Foto: Reuters
Slika se vrača še letos, a izvirnik je dokončno izgubljen. Foto: Reuters
Erich Honecker je vodil Nemško demokratično republiko (Vzhodno Nemčijo) med letoma 1971 in 1989. Po združitvi Nemčije je pobegnil v Sovjetsko zvezo. Pozneje se je vrnil v Nemčijo, kjer so ga zaprli in mu sodili zaradi veleizdaje in za zločine, storjene med hladno vojno. Foto: AP
Od slovitega Poljuba je trenutno ostalo le tole. Kar dve tretjini umetnin sta bili poškodovani zaradi erozije ali vandalizma (največkrat v obliki grafitov). Foto: Irina Slintchuk
East Side Gallery
Prvo sliko je kmalu po padcu zidu 9. novembra 1989 naslikala Christine MacLean, sledili pa so ji še številni drugi umetniki. Umetnine naj bi označevale čas sprememb in izražale navdušenje in upanje na boljšo in svobodno prihodnost ljudi po vsem svetu. Foto: dpa

Slika je leta 1979 obkrožila svet: predsednik SZ-ja Leonid Brežnjev je ob tridesetletnici NDR-a v znamenje komunistične solidarnosti na usta poljubil Ericha Honeckerja. Enajst let pozneje je Bratski poljub v nadnaravni velikosti (in pod napisom Bog! Pomagaj mi preživeti to smrtonosno ljubezen) zaživel v okviru East Side Gallery, torej na delu berlinskega zidu, ki ga niso porušili, ampak ga spremenili v "platno" za mlade umetnike; 1.316 metrov zidu vzporedno z reko Spree, kolikor so ga dobili na razpolago, je poslikalo kar 118 grafitarjev iz 21 držav. Le nekaj dni po odprtju East Side Gallery - to je bilo 28. septembra 1990 - je bila Nemška demokratična republika zgodovina. "Poljub", eden prvih in najbrž najprepoznavnješi prizor celega zidu, je bil delo (danes 48-letnega) Rusa Dimitrija Vrubla.

Neprizanesljivi zob časa
Umetnine na prostem so kmalu postale prava turistična atrakcija in celotni odsek zidu so leta 1993 zakonsko zavarovali pred rušenjem. Čas je kljub temu zahteval svoj davek: zid je izpostavljen vremenu, izpušnim plinom in seveda turistom, ki si ne morejo kaj, da ne bi nanj še česa načečkali ali pa skušali koščka zgodovine vzeti s seboj.

"Takrat smo delali z najcenejšimi barvami," se spominja eden od umetnikov, Kani Alavi, ki je danes na čelu skupine, ki skuša poskrbeti za ohranitev "galerije". Lani je bil prav on tisti, ki je v ta namen zagotovil del prihodka nemške državne loterije.

Lepše že - a to ne bodo iste slike
Toda "prenova" se je izkazala za popolno popravilo. "Vse mora stran," je Alavijeva maksima. Da bi zid ohranili, bodo najprej vsa dela, ki se še upirajo zobu časa, odstranili s paro, nato obnovili beton in nazadnje poklicali prvotne umetnike, naj pridejo svoje freske naslikat še enkrat. Tokrat bodo imeli na razpolago bolj odporne barve, vse skupaj pa bodo prekrili še z lakom, ki bo olajšal odstranjevanje vseh naknadnih grafitov.

Dimitrij Vrubel, katerega ni nihče vprašal, ali dovoli brisanje svoje slike, s to razlago ni zadovoljen. "Seveda nimam nič proti restavraciji. Toda zdaj bo to nova slika. Ne morem preprosto ponoviti tiste prve." Rus je za vse skupaj izvedel iz časopisa in šele ko je stopil v stik z berlinskimi oblastmi, so mu za delo odobrili sredstva v višini tri tisoč evrov. Vrubel od distribucije svoje slike, ki se jo da kupiti na vsem od obeskov za ključe do majic in lončkov za kavo, ni nikoli zaslužil niti centa (po nemški zakonodaji namreč umetnost, ki je nastala na javni lastnini, ne more biti avtorsko zaščitena).

Rast petičnega okrožja
Pravzaprav je vse območje okrog East Side Gallery trenutno priča spremembam. V neposredni bližini so zgradili največjo koncertno dvorano v mestu, celo četrt pa čaka vrsta "kozmetičnih" popravkov - in razpadajoč betonski zid v moderni rezidenčno-trgovski soseski pač ne bo imel kaj iskati. Obnova East Side Gallery naj bi bila končana do 9. novembra letos, ko bo Nemčija (in vsa Evropa) praznovala 20. obletnico padca berlinskega zidu. Dimitrij Vrubel naporov ne bo skušal upočasnjevati - razmišlja pa, tako pravi, o drugačnem pristopu: še enkrat bo upodobil ista "akterja", a morda iz druge perspektive. "Pravzaprav sploh ni šlo za politično izjavo; šlo je za ljubezen."

(Delno po Der Spiegel.)
Ana Jurc